Prvi ročno tesani objekt po l. 1953

Ljudje imamo le nekajkrat v življenju priložnost, da se lotimo česa zares velikega. Na srečo ali pa na žalost. Pot do uresničitve velikih ciljev je namreč lahko zelo dolgotrajna, kar naše možgane pušča “na suhem”. Zamudno načrtovanje, učenje, zbiranje financ in podobne organizacijske operacije ne omogočajo takojšnje samopotrditve, ki bi jo krvavo potrebovali v trenutkih, ko se nam zatika. Tako lahko s svojimi idejami tavamo, ne da bi vedeli, katera je prava pot in ali jo je zares vredno prehoditi. 

A nekatere stvari se dovolj dolgo kuhajo v nas, da nam ne dajo več spati.  

Sama sva svoje življenje že kar nekajkrat obrnila na glavo. Z manjšimi, večjimi, pretiranimi ali preskromnimi situacijami. Vsega na kupu, vsega preveč, a hkrati premalo. Selila sva se v tujino, magistrirala, nato pa se preselila nazaj, na podeželje.

In tam se je vse začelo na novo. Ampak zelo dobro novo.

Kupila sva staro leseno hišo, jo v celoti sama prenovila, pričela z regenerativno pridelavo hrane in po vseh teh letih pričela z našimi visokokvalitetnimi in prepoznanimi delavnicami Gradnje z lesom, Skeletne gradnje, Vrhunskega vrtnarjenja in Regenerativne samooskrbe. 

“A vendar je ena stvar še posebej zaznamovala najino življenje, poleg seveda rojstva najine prekrasne deklice, in to je podvig gradnje prvega ročno tesanega objekta po drugi svetovni vojni!”

Ko sva se pred tremi leti seznanila s pozabljeno tehniko ročnega tesanja tramov, ki je tako zelo značilna za naše kraje, sva bila fascinirana. Pred tem nikoli nisva bila v takšnem stiku s tesanimi hlodi. Kaj pa sva vedela, kaj je to? Morda si tu pa tam kdaj v kakšni stari hiši ali starejšem arhitekturnem spomeniku že opazil tesance, a vendar se jim nisi posvečal, ker pač nisi o njih nič vedel. Tako sva se dostikrat zamislila, koliko krasnih stvari preprosto spregledamo, ker o njih nič ne vemo.

“Aljaž se je tako hitro odločil, da se tesanja nauči! In seveda sva bila oba takoj vzhičena nad to idejo. Predvsem zaradi želje po večji samozadostnosti z gradbenim materialom, saj se je zavedal, da bi lahko tramove stesal kar na našem zemljišču, ne da bi bilo treba les voziti na žago.”

Pa seveda tudi zaradi oživljanja tradicionalne tehnike gradnje z lesom. Poleg vsega pa so ročno tesani tramovi kakovostnejši, saj so izdelani z jedrom, ostra sekira pa ne razcefra lesnih vlaken, pač pa jih gladi. Tehnika tesanja je zares elegantno usklajena z naravo.

“A obrt ročnega tesanje ja s pojavom žag skoraj zamrla. Redki starejši se še spomnijo, kako se je zares tesalo, večina jih tehniko pozna le posredno, preko spomina starejših. Tudi najini sosedi se radi spomnijo, kako so njihovi dedje tesali švelerje (železniške pragove) po celi Evropi, doma pa so tesali brodnale (ladijske trame) in elemente skeletnih konstrukcij.”

Kmalu so nama sosedje posodili eno od plenkač, ki je pripadala njihovemu dedu, a niso čisto dobro vedeli, kako so jo uporablja. Tako je Aljaž še isto zimo podrl nekaj dreves, si pripravil žnoro in pričel tesati. To je bilo leta 2020.

Po dolini je tisto zimo odmeval zvok plenkače, ki je prav poseben. In zazdelo se je, da se je čas za trenutek ustavil in midva z njim

Najin prvi stik s tesanjem in tesanimi tramovi je bil pri obnovi same hiše, saj je bila prav naša hiša eden od zadnjih ročno tesanih zgrajenih objektov. To je bilo leta 1953, ko so obnavljali hiše v našem, zelo odročnem, kraju. Drugje so že imeli žage, v odročnih krajih pa še ne. A tako kot gre tok napredka, ročno mojstrstvo so kmalu nadomestili stroji. Sledi človeških rok je zamenjala standardizacija. 

“Preden so se pojavili veliki industrijski obrati za razrez hlodovine, po 2. svetovni vojni pa tudi manjše domače žage, so elemente skeleta po celem svetu tesali ročno.”

Tesanje je bilo ekonomičnejše od žaganja, saj je bil rezultat lepo poglajen in obdelan tram, pa še dolžina ni bila omejena. Starejše žage namreč niso omogočale razreza debel, daljših od 4 m. Tako so v vsakem kraju poznali drugačno tehniko tesanja, ki je bila odvisna od tradicije, orodja in arhitekture. V regiji Loškega Potoka vse do Čabra in Delnic so bili včasih znani tesači, ki so bili še pred 2. svetovno vojno izjemno cenjeni. Znani so bili po tem, da z bradato tesaško sekiro, plenkačo, hlode tešejo, tako da na njih stojijo. 

Skica tesanja iz najine knjige Življenje in delo z lesom: Od drevesa do izdelka, 2022.

Tesanje tramov je bilo zahtevno delo, včasih so ga opravljali kar v gozdu, da so furmanom, tj. vodnikom vlečne vprege, olajšali vleko lesa iz gozda. Tesači so med delom bivali v gozdu, kjer so si postavili preprosta gozdna bivališča iz odvečnega lubja, vej in sekancev, nastalih z obtesavanjem in lupljenjem hlodov. Tega se še dobro spomni g. Anzeljc. 

Fotografija: arhiv muzeja Vrbovec.

“V prvem letu tesanja je Aljaž izvedel, da v kraju Mali Log pri Loškem Potoku živi eden zadnjih tesaških vajencev, takrat 89-letni gospod Anzeljc, ki je z očetom tesal vse do njegove upokojitve leta 1948.”

Gospod Anzeljc je bil tisti, ki nama je dal številne dobre napotke, predvsem pa potrditev, da je to, kar delava, vredno dediščine in ponosa. Poleg vsega je Aljažu podaril svojo plenkačo (to je bradato tesarsko sekiro) in osnovna orodja, ki so prej pripadala njegovemu očetu.

G. Anzeljc je v naših krajih posebna avtoriteta. Poleg Aljaža je bil edini, ki je med leti 1953 in danes tesal, to je bilo na eni od občinskih proslav in pa za tramove lastnega ostrešja. G. Jože je Aljažu povedal, da je bilo tesanje njegov najljubši poklic, čeprav ga je opravljal le 3 leta.

“Toda razumel je, kaj Aljaža privlači pri tesanju. Po njegovih besedah je to, kar ga je gnalo dalje, dejstvo, da je takoj videl napredek. Debla so postajala elementi stavbe, in to pred njegovimi očmi. In to je nekaj največjega, kar lahko naredimo iz lesa in iz tega raste posebna vrsta ponosa.”

Preden je Aljaž spoznal g. Anzeljca, je tehniko lokalnega tesanja rekonstruiral na podlagi starih fotografij in posnetkov podobnih tehnik tesanja z Japonske, ki jih je videl na YouTubu. A z nekaj naravne intuicije mu je uspelo stesati nekaj lepih tramov. A da tehniko zares obvlada in z njo diha, pa lahko reče šele po treh letih dela. Ko stoji na hlodu, ima občutek, da postane eno s tradicijo, sedanjostjo in prihodnostjo.

“A oživljanje tesanja je šele začetek te, za naju velike, zgodbe. Noben tesan tram ni popoln, če je sam. Vse skupaj je celota šele takrat, ko so tramovi “zvezani” (spojeni) v močno celoto. V skelet, ki je osnova objekta.”

In ker na našem zemljišču pri Hiši Mandrova ni nobenega primernega objekta, kjer bi lahko v notranjosti vodila naše edinstvene delavnice, je bila edina logična nadgradnja oživljanja ročnega tesanja to, da postavimo prvi ročno tesani objekt po letu 1953. Tesanje je tako le začetek, zdaj je bilo potrebno najti še mentorja za vezavo “cimpra”.

Do postavitve ročno tesanega skeleta ne bi nikoli prišlo brez zagona tesarskega mojstra Mitje Lamovška, s katerim je Aljaž načrtoval konstrukcijo in njeno izvedbo. Mitja prihaja iz družine tesarjev in dobro pozna prednosti ročno tesanih tramov, saj je videl že mnogo ostrešij in objektov, izdelanih po tradicionalnih metodah gradnje. Poleg tega je navdušenec nad naravno gradnjo in ko je izvedel, da bi si silno želela postaviti novo delavnico iz ročno tesanih tramov, naju je kontaktiral, da želi biti del edinstvene zgodbe. 

Iz Mitjeve zagnanosti za deljenje znanja, trikov in izkušenj se je kasneje rodila celo ideja za prvi slovenski masterclass Skeletne gradnje. Aljaž in Mitja sta se ujela in združila moči ter oblikovala program, v katerem udeležence izobražujeta v vseh elementih izdelave lesene konstrukcije: od izbire kosov lesa, obdelave, značilnosti konstrukcij, oblikovanja lesnih zvez ter njihove funkcije. Tako jima je uspelo “zasejati seme” znanja za izdelavo skeletov po metodah, v osrčju katerih sta človek in narava in ne tehnologija ter dobiček. 

“Ko sta Mitja in Aljaž narisala približen načrt, je Aljaž pozimi 2021 pričel s tesanjem hlodov za novi objekt.”

To je bilo ravno v času, ko se nama je rodila Varja. In do takrat je toliko napredoval, da je že v gozdu vedel, kateri del drevesa bo postal določen del objekta. Skupno je stesal 60 tramov različnih dimenzij, 20 pa je bilo stesanih v prejšnjih letih! Spomladi je bager naredil prostor za nov objekt, nato pa je Aljaž postavil točkovne betonske temelje. 

Vezava (izdelava lesnih zvez in konstrukcije) novega objekta je potekala neposredno na temeljih objekta, tako kot so to delali desetletja nazaj. To metodo vezave imenujemo delo na profilu, pri katerem prilagajamo posamezne tramove drug drugemu z zarisom in izdelavo lesnih zvez. Ko so bili “zvezani” vsi deli skeleta, smo montažo izvedli s pomočjo dvigala. Takšna montaža je velik podvig, saj je bil skelet izdelan res čisto po starem, a vseeno so šli vsi kosi perfektno skupaj. 

“Čeprav je danes večina tramov žaganih na žagah, bo ročno tesanje vedno preživelo. Znanje nam bo vselej na voljo. To pa zato, ker je rezultat tesanja nekaj zares posebnega, kar daje upravičen občutek trdnosti; tako trdnosti stavbe kot tudi trdnosti in odločnosti človeka, ki jih je stesal.”

Danes ima namreč tesanje drugačen pomen kot v starih časih, saj predstavlja življenjsko preizkušnjo za posameznika in je dokaz, da je ta sposoben iz drevesa ustvariti konstrukcijski element, ki ga lahko vgradi v svoj objekt. In to je nekaj, česar primanjkuje sodobnemu človeku, da bi spoznal, česa vsega je zares sposoben in česa so sposobne njegove roke samo s tehnologijo, staro nekaj stoletij. 

Tesani tramovi so, tudi če niso čisto popolni, lahko celo naša največja zapuščina.