Vse ima svoj začetek

Vse ima svoj začetek. Zgodba Hiše Mandrova ima začetek v letu 2018. Takrat sva se po svoji petletni študijsko-delovni avanturi bivanja na Nizozemskem in Finskem ravno vrnila v Slovenijo. Bilo je lepo in uspešno, a morala sva dalje. Morala sva poiskati svoj prostor pod soncem, kjer bo stal najin dom in kjer bova pridelovala svojo hrano. Zelo sva si želela, da bi bila bolj neodvisna in da bi živela bolj neposredno življenje. 

“Tako sva jeseni 2018 pričela z iskanjem primerne nepremičnine. V svojih poznih dvajsetih letih sva imela na voljo le skromna finančna sredstva.“

Ugotovila sva, da se priložnost za najin nov začetek ponuja na skrajnem jugu Slovenije, ob meji s Hrvaško, v pasu med Belo krajino, Osilnico in Babnim poljem. Slovenijo in njene odmaknjene kotičke dobro poznava. V odmaknjenih krajih sva se vedno dobro počutila. 

Nekega lepega, sončnega jesenskega dne leta 2018 sva prevozila večji del dolenjskega območja, a nama ni bila všeč čisto nobena nepremičnina. Edina, ki si je še nisva ogledala, se je nahajala v kraju, za katerega nihče od naju še nikoli ni slišal, in sicer na odmaknjeni planoti, ujeti med Babnim poljem, dolino Čabranke in Dragarsko dolino, v kraju Novi Kot.

V poznem jesenskem soncu sva prispela v Novi Kot in s fotografij zlahka prepoznala hišo, ki je bila naprodaj. Ogledala sva si jo in kljub precejšnji starosti se nama je zdelo, da je v dobrem stanju. Všeč nama je bila energija odprte kraške planote, posejane s smrekami. Energija robate pokrajine, kjer se človek najde ali pa se izgubi. Odvisno od tega, kaj išče. 

Tako sva jeseni leta 2018 hišo kupila, ne da bi preveč oklevala pri svoji odločitvi. Ob drugem obisku, v visoki zimski idili, kar nisva mogla dojeti, da je to najina hiša. Zdelo se je neresnično. Zimski zvok vetra je postajal vse močnejši in čutila sva svež vetrič na rdečih, hladnih licih.

“Tisti dan je bil zrak tako svež, da je rezal grlo in da so roke postale trde, preden so se noge pogreznile v sneg. Najin utrip se je dvignil, ko sva se pričela približevati hiši.“

“Vse bo v redu,” sva si rekla, kot da se odpravljava na adrenalinsko popotovanje, in se sprehodila do vhoda. Aljaž je odklenil vrata s ključi, na katerih je visel star obesek prejšnjega lastnika. Še vedno imava isti obesek. Smešno, kaj vse shranimo.

V trenutku, ko je obrnil ključ in odprl vrata, je skozi dolg hodnik proti najinima radovednima obrazoma zavel vonj domačnosti, ki je dolgo čakal  za temi vrati. To je bil vonj, ki sva ga takoj povezala z občutkom doma. Predstavljal je občutek pripadnosti prostoru, ne da bi v njem sploh že živela. Bil je čudovit, a hkrati čuden občutek. Sobe so bile polne življenja, čeprav tu že dolgo nihče ni živel. Vstopila sva v hišo, ki je od prestolnice oddaljena le 60 km.

Domačija pri Mandrovih je bila zgrajena leta 1953 in je del edinstvene razpršene naselbinske strukture kraja Novi Kot, ki se se nahaja na 800 m nadmorske višine. Je domačija, kakršno najdemo v krajih Gorskega kotarja in Kočevske — t.i. bajtarska lesena hiša.

Na hišnem podstrešju je bil senik, bivalno polnadstropje, hlev za živali na eni polovici kleti in zasipnice za shranjevanje pridelkov na drugi strani. Na zadnji strani je bilo kamnito obzidje kleti vkopano v hrib, na sprednji, sončni strani pa je bilo odprto in dostopno skozi nizek kletni vhod, ravno toliko visok, kot sta bila visoka gospodar in krava. Bivalni del je bil dostopen preko sprednjega in zadnjega ganka, pri čemer je bil sprednji gank v prvem nadstropju, zadnji pa je bil visok le dve ali tri stopnice.

“To je res koristna prilagoditev lokalnim zimskim vremenskim razmeram, saj so bile v teh krajih v preteklosti zime zelo dolge in zasnežene. Še celo tako dolge, da se je prijel rek, da je v teh krajih devet mesecev zima, tri mesece pa mraz. “

Višina snega je po pričevanjih domačinov pogosto dosegla meter, zato je bilo življenje v polnadstropju zelo dobra rešitev, saj je bila tako lesena konstrukcija dvignjena nad višino snega. Ganki in prostor pod njimi so služili kot suh prostor za shranjevanje drv, hkrati pa so leseno konstrukcijo zaščitili pred nanosi snega s severa in juga. Na zadnjem, severnem ganku, ki je bil zaradi pogoste močne burje obit z lesom, je bilo še stranišče na štrbunk. 

“Tipično leseno hišo v naših krajih so postavili tako, da so na zidan kletni podstavek postavili skeletno leseno konstrukcijo, zapolnjeno s pokončnim polnilom iz debelih žaganih elementov, plohov, ki so jih poševno obili z žaganimi letvicami, kantinelami, in jih ofrajhali.”

Letvice so bile zabite diagonalno na obeh straneh stene, kar je omogočilo dobro statično zavetrovanje konstrukcije. Na to osnovo so nanesli sloj grobega in nato finega apnenega ometa. Vsi leseni elementi so bili tako vsaj nekaj decimetrov dvignjeni od nivoja tal, kar je občutno podaljšalo trajnost lesene konstrukcije.

Sredi hiše so izdelali zidan podstavek za krušno peč, saj je ne bi mogli postaviti na lesene stropnike. Zraven podstavka so izdelali še jašek, skozi katerega so s podstrešnega senika krmili živino s senom. V podstavku za krušno peč je bil v kleti vzidan kotel za kuho prašičem z dimnim odvodom v isti dimnik kot za krušno peč. Na podstrešju je tako imel dimnik še ena vratca, da so lahko dim spustili v prekajevalnico za meso.

“Hiša je bila tako v celoti izkoriščena do zadnjega prostora. In to je nekaj, k čemur stremiva še danes. To naju inspirira.“

Dostikrat sva se vprašala, zakaj bi v hiši naredila prostor, od katerega ne bi imela nobene koristi, bodisi estetske bodisi čisto uporabne. Samo zato, ker bi se spodobilo imeti tak prostor? Pa je to smiselno? Včasih si ljudje tako zelo otežujemo življenje in prostore polnimo z neuporabnimi, standardnimi stvarmi, zato se težko zares posvetimo prostoru, v katerem bivamo, in težko povežemo z okoljem, v katerem živimo.

Če prisluhnemo lokalni tradiciji in pokrajini, v kateri se nahajamo, nas bo to vodilo pri našem razmišljanju, da si oblikujemo prostor po svojih merilih, brez katalogov in vnaprej določenih smernic, kako bi morali prostori ali stavbe živeti svoje ločeno življenje od nas samih, polno standardizacij, krojenih po okusu poslovnih modelov velikih korporacij.

Že od začetka nama je bilo jasno, da na osnovno konstrukcijo starih tramov ne bova dajala mavčnih plošč ali industrijsko izdelanega pohištva.

“Prostor bi postal popolnoma drugačen in bi zabrisal sledove številnih starih plenkač, ki so stesale te prečudovite tramove. Midva sva rešitev raje poiskala v tradiciji apnenih ometov, v sodobnih ilovnatih ometih, v naravnih gradbenih materialih, sodobnih naravnih izolacijah, v lesu…“

Lokalni način gradnje je za naju sinonim odpornosti na trende. Je brezčasen, sila zanimiv in krasen. Odporen je na dolgočasje, je stoletja star, a dovolj svež tudi za današnji čas. Nudi številne rešitve, le prisluhniti mu moramo. Moramo mu dati priložnost.

To, v čemer smo se našli midva in ta mala lesena hiša, predstavlja ekonomično in ekološko miselnost, s katero nadaljujeva tradicijo uporabe naravnih materialov, ki jih imamo na voljo, in ponovne uporabe sodobnih materialov (npr. stekla, okna, pločevina), s katerimi lahko izdelamo preproste ograje, rastlinjake, vrtne lope ali celo dele hiše. Pravo bogastvo je, ko oblikujemo nekaj po svojih merilih in se tako naučimo, kako lahko en prostor postane uporaben na več načinov in je karseda dobro izkoriščen. Pa še sami smo ga izdelali!

Za naju je bilo prvo srečanje s staro leseno hišo, ki je pod eno streho združevala bivanje in pridelavo ter shranjevanje hrane, resničen navdih, zato sva jo želela čim prej rešiti pred propadom. In to ne na način, da bi si izdelala muzejsko hišo, temveč energetsko učinkovito zgradbo, ki združuje najboljše rešitve iz preteklosti z najinimi najboljšimi sodobnimi idejami. 

Tako se je pričela preobrazba Mandrove hiše v Hišo Mandrova. A ko sva hitela hišo rešiti pred propadom,  je Hiša rešila naju.