Začetek obnove

Bil je januar leta 2019. Takrat še nisva veliko vedela o gradnji, a sva se bila pripravljena učiti, dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Nisva slutila, koliko dela naju čaka. A pripravljena sva bila na vse. Obnova hiše zagotovo predstavlja enega največjih dosežkov v najinem življenju. Ko vidiva slike pred obnovo in se ozreva po hiši in njeni okolici, še vedno ne moreva razumeti, kako sva bila sposobna narediti vse to v enem letu. Imela sva energijo, ki pride le enkrat v življenju. In zaenkrat še traja. To je bilo možno zato, ker delava zase in se ob vsakem podvigu nekaj naučiva. Imava realne cilje, zato sva jih vsakič presegla ter dosegla eno stopničko višje. Na najini strani je bila sreča, dobro sva načrtovala svoj čas, porabo  skromnih finančnih sredstev in življenjske energije.

“Pripravljena sva bila garati, se potiti, jokati, vpiti, se skoraj fizično in duševno izčrpati, da bi izpolnila svoje sanje, kajti nihče drug jih ne bi mogel izpolniti tako, kot sva jih izpolnila sama. S trudom in medsebojnim spoštovanjem.“

Zaradi omejenih finančnih zmožnosti in ohranjanja stare osnove hiše sva se zavedala, da morava celotno obnovo prilagoditi tradicionalnim tehnikam in naravnim materialom, saj bi vsakršen neustrezen poseg porušil ravnovesje gradbene celote, predvsem pri načrtovanju izolacije in pravilnega plastenja materialov.

“Jasno nama je bilo le, da želiva hišo v čim večji meri ohraniti in jo dodelati le toliko, da bo za naju opravljala več funkcij.“

Tako kot je bilo včasih podstrešje namenjeno spravilu sena, klet pa reji živali. V hiši je bila nekaj let po vojni zasilna šola za lokalne otroke. Njena notranjost je bila razdeljena na dva ločena dela. Leva je učitelju služila kot učilnica z dodatno spalnico, desna stran hiše pa je bila za tam živečo družino. Nove funkcije, ki sva jih načrtovala, so bile naslednje: klet je postala začasna delavnica za obdelavo lesa, bivalno nadstropje je postalo enovit prostor z ločeno delovno sobo in kopalnico, izdelano iz nekdanje “špajze”, ter podstrešje, ki sva ga predelala v ustvarjalni studio in spalne prostore. 

“Najprej je bila na vrsti sečnja lesa. Že od nekdaj velja, da je najboljši čas za sečnjo pozna jesen in prva polovica zime. Takrat les vsebuje manj vlage in ob sušenju manj poka.“

Pozimi, ko so temperature pod lediščem in tla zmrznjena, so poškodbe na gozdnih tleh manjše, spravilo pa je lažje, če je snežna odeja skromna. Posekan les tudi ni takoj izpostavljen napadu gliv in ga lahko pustimo nekaj časa v gozdu. 

Z nekaj več kot pol hektara zaraščenega kmetijskega zemljišča, ki pripada hiši, sva pridobila skoraj 50 kubičnih metrov hlodovine, od česar je bilo kar 38 kubičnih metrov odpeljanih na žago. Tam so smrekova debla narezali na naročene dimenzije; deske, plohe in tramove. Ko je bil les narezan, sva ga zložila na sušilne kupe in pokrila. 

Nato sva se lotila kleti ali po domače “kevdra”. Ker sva imela v načrtu nakup kombinirke – stroja za obdelavo lesa, s katero sva kasneje obdelala in zrezala ves material –  sva se morala najprej lotiti podstavka, na katerega sva postavila stroj.  Tako sva v  “kevdru” odstranila zidan svinjak, dolgo kamnito stajo in spodnji del starega dimnika. Odstranila sva tudi eno izmed sten, saj sva potrebovala prostor za obdelavo celih kosov žaganih desk. Klet sva preuredila v začasno mizarsko delavnico in ohranila en del kot klasičen “kevder” za shrambo krompirja, kislega zelja, buč in sadja. Prenova kleti je bil pogoj, da lahko delava dalje. 

“Takrat še nisva živela v hiši, a najina zagnanost in želja po bivanju v Hiši nama nista dala miru, zato sva se aprila 2019 kar vselila v Hišo, brez kopalnice, s staro, enofazno električno napeljavo, z eno samo pipo na dvorišču.”

Polovico obnove sva preživela v levem delu hiše, ki je služila kot zatočišče pred prahom in gradbenim materialom. Ko sva končala z eno polovico hiše, pa sva se preselila iz sobice na drugo stran. Sicer pa sva v toplejšem delu leta večino časa preživela na prostem. 

Ko sva končala s kletjo, sva želela zamenjati eno izmed prečnih leg na severni strani, kjer je zaradi vdora vlage tram privabil mravlje, ki so les čudovito pogledale. Zamenjavo tramu sva opravila sama in pri tem so nama pomagale hidravlične dvigalke, s katerimi sva dobesedno dvignila celotno hišo. Trama nisva menjavala nikoli v življenju in si do pričetka menjave tudi nisva predstavljala, kako to zgleda. Delo sva opravila z odliko in tako na zamenjano pozicijo dodala nov tram iz domačega lesa.

Ko sva se lotila podstrešja in strehe, sva skozi podstrešna vrata na severni strani fasade zmetala vse spravljene deske (in jih kasneje porabila za lesen pod v kleti), stare strešnike in zidake dimnikov. Dimnika sta bila res v slabem stanju. Ko sva jih začela podirati, sta se že sama majala, kot da bi stala na vodi. Vendar je eden izmed njiju vseeno služil začetnemu ogrevanju v času, ko sva se lahko edino grela s staro šolsko pečjo Unitas Ljubljana. Temu dimniku in peči bova vedno hvaležna. 

“Dostikrat naju je rešila najina trma, da sva se pravočasno odzvala na napake, ki sva jih naredila pri obnovi, in sva jih hitro odpravila. Delo z naravnimi materiali je dosti kompleksnejše, saj je potrebno več truda in spoštovanja materiala.“

Naravni material zahteva čas in odnos, temeljni vrednoti, ki pomagata pri bogatenju duha in ročnih sposobnosti. Zdi se, da sta predvsem vzeti si in imeti čas v današnji dobi dokaj zapostavljeni vrlini, čeprav zelo pomembni. Večkrat bi si morali vzeti čas in v miru razmisliti, ustvarjati in razvijati svoje sposobnosti. S tem se veliko naučimo  o svojih dobrih in slabih značajskih lastnostih in sposobnostih o samem sebi.

Pri ostrešju in novi strehi sva najela pomoč mojstra Mitje, s katerim smo se pri obnovi tudi spoprijateljili, danes pa pri nas vodi tridnevno delavnico Skeletne gradnje. Pri mizarju Gašperju sva naročila sodobna macesnova okna in vrata za ogrevane prostore hiše, ostala dela pa sva opravila sama.

Stara konstrukcija zidov je bila sestavljena le iz plohov, poševnih letvic (kantinel) na notranji in zunanji strani stene ter apnenih ometov. Stene so bile debele le okrog 15 cm. Na stare zidove sva namestila trde lesno vlaknaste plošče, ki služijo kot sekundarna kritina pod konstrukcijo strehe in pod prezračevano fasado. Fasado sva izdelala iz smrekovega lesa. Izbirala sva le najlepše možne kose. V notranjosti hiše sva vgradila mehko lesno vlaknasto izolacijo in parne ovire iz papirja. Površino zidov v notranjosti sva podeskala s surovim smrekovim lesom. Debelina zidov je z obnovo narasla na več kot pol metra. 

Toliko nama je uspelo v enem letu, pred kurilno sezono smo postavili še sodoben izoliran dimnik iz inoxa in čakala nas je prva zima v hiši. V tej zimi je podoba hiše, obite s surovimi surovimi smrekovimi deskami, obkrožila družabna omrežja in medije. Veliko ljudem je podoba “kosmatih” desk, zabitih s tisoči žebljev, zelo všeč. Izkazuje naivnost in zanos za uporabo lesa, ki kljubuje trendom, tako da jih spreminja. Smešna anekdota o teh deskah v hiši je, da sva deske enkrat že zabila na svoje mesto, jih odstranila in ponovno zabila. To je še podvojilo število žebljev. Razlog za to tiči v dodatnem sloju izolacije, ki sva ga vgradila v notranjost hiše. Tega sloja nisva načrtovala, a sva imela možnost, da dokupiva material in ga dodava že obstoječi izolaciji. Za to nama ni bilo nikoli žal. 

A takšna podoba hiše je le nekaj začasnega. V drugem letu obnove sva se lotila izdelave prvih notranjih apnenih ometov. Horizontalne deske na steni so namreč le podlaga za omete, ki so tradicionalno izdelani na lesenih letvicah. Omete sva namenoma izdelala grobo, neravno, izprano. Notranjost hiše tako daje občutek, kot da je njena zunanjost. Hiša je le del velikega zunanjega sveta. Omete sva zaenkrat izdelala le v sobici, večji del hiše pa še čaka na ometavanje. Za preostale notranje stene sva izbrala ilovnate omete, saj smo med gradbenimi deli izkopali večjo količino domače ilovice.

Vmes sva prenovila še južni gank, tako da sva ga zasteklila z recikliranimi stekli. Aljaž je razdiral stara okna, izdelal lesene okvirje in stekla rezal na prave dimenzije. Izdelal je nihajna okna, ki omogočajo hitro zapiranje in odpiranje. Gank, obrnjen na jugovzhod, je tako postal prostor za pasivno sončno ogrevanje hiše, za vzgojo rastlin in za sprostitev. 

Danes imava vse znanje in sposobnosti, da izdelava skoraj vse kose pohištva in predmete za hišo, vendar to terja celega človeka. Izdelala sva kopalnico, jedilni prostor in pisarno. Zaradi tega, ker vsega svojega časa ne moreva nameniti delu, obnova še vedno traja. V letošnjem letu bodo na vrsti nekatere stene, ki jih bova ometala z ilovnatimi ometi, izdelala bova novo kuhinjo, v prihodnjih letih pa bova podstrešje hiše predelala v spalnice.

“Večina ljudi, ki bi videla hišo leta 2019, bi rekla, da takšna hiša ni bivalna ali pa bi jo raje podrli in naredili novo. A ko gledava nazaj, sva lahko srečna, da se nisva odločila za kaj takega. Pravzaprav zaradi skromnih financ niti nisva imela možnosti za kaj takega.”

“A prav ta avantura odkrivanja starih tehnik gradnje, materialov in plasti naju je največ naučila. Le redko kdo ima priložnost, da na takšen način spoznava stavbno dediščino in jo tudi sooblikuje. “

Po štirih letih življenja in dela v Hiši Mandrova lahko rečeva, da so naravni materiali res nekaj edinstvenega. So kompleksnejši za obdelavo, a nam trud povrnejo. Bivanje v leseni hiši je res nekaj neverjetnega. Nepopolnost lesa v konstrukciji daje določen pomirjujoč občutek, lahkotnost in zračnost prostora. Les ustvarja optimalno klimo v prostoru. Vlaga skoraj nikoli ne pade pod 45 % in ne naraste nad 55 %, kar je optimalno za bivalne prostore. Bivanje v prostoru z najustreznejšo količino vlage, v katerem sva že leto in pol, omogoča zdravo življenje.

Obnova takšne hiše je nekaj posebnega, je poslanstvo, ki ga moramo jemati resno. In iz tega poslanstva se napaja Hiša Mandrova.

V štirih letih intenzivnega dela sva se naučila čisto vseh trikov, tehnik in pasti uporabe lesa. Svoje znanje dela z lesom rada deliva in tako mnogim od vas omogočiva, da ga na lažji, razumljiv in organiziran način pridobite pri Hiši Mandrova in se tako izognete potencialnim napakam, pri delu bolj uživate in izveste mnogo koristnih informacij.

Zato sva leta 2021 pričela organizirati izkustvene delavnice Gradnje z lesom, leta 2022 pa še mojstrske delavnice Skeletne gradnje, ki jih vodita Aljaž in izkušeni tesar Mitja. 

Delavnice Gradnje z lesom je v dveh letih obiskalo že več kot 120 udeležencev, 3-dnevne masterclass delavnice pa v eni sezoni 24 zadovoljnih udeležencev.