Življenje na planoti

Po petih letih bivanja na Finskem in Nizozemskem, kratki, a uspešni študijsko-delovni avanturi, sva leta 2019 prišla živet na veliko planoto, v vas Novi Kot z željo, da si ustvariva svoj dom po svojih merilih, s ščepcem nostalgije po sobivanju z naravo in veliko dozo zagnanosti za učenje in snovanje novih stvari. Iskala sva nove priložnosti, da zaživiva in zadihava s polnimi pljuči.

Tako se nama je zgodila ljubezen na prvi pogled, o kateri sva že pisala v eni od prejšnjih objav. Poleg ljubezni in spoštovanja do stare tradicionalne lesene hiše pa naju je v Novem Kotu pritegnil značilen razpršen poselitveni vzorec osamelih domačij, ki je povsem drugačen od sosednje Dolenjske, Notranjske in hrvaškega Gorskega Kotarja.

“In pa odročnost, ki je v najinih očeh dejansko postala prednost ter naju je mnogo naučila. Predvsem o samem sebi.”

Prvič na slovenski planoti

Ko sva prvič prevozila zadnji vijugasti gozdni odsek, ki vasi Novi in Stari Kot loči od sosednje Dragarske doline in Loškega Potoka, sva prvič doživela občutek “norveške planote”. Zdelo se nama je, da sva prišla nekam visoko, dvignila sva se nad okolico, a še vedno ne preveč visoko. Prišla sva v pokrajino, ki bi ji v tujini brez sramu rekli “gore” (mountains), pri nas pa je to le še ena od mnogih visokih kraških planot. 

“Ko so prostran gozd zamenjali travniki kotarskega podolja, naju je presenetilo razbrazdano površje s skalnimi osamelci, poraslimi z ostro travo.”

Daleč v daljavi se je videl hrvaški vrh Risnjak, vse od Risnjaka pa do koder sežejo oči pa gozdovi z ogromnimi košatimi temnimi smrekami. V travnatem podolju so bile ob glavni prometnici razmetane na pogled prijazne domačije, različnih videzov, streh, velikosti. Tiste najstarejše so na naju naredile največji vtis s strmimi strehami na polpritličnih podstavkih. Vse je izgledalo prilagojeno za veliko količino snega. A s tem se nisva preveč obremenjevala. 

Bilo je pozno oktobra 2018. In takrat še nisva zares razumela, zakaj sta kraja Novi in Stari Kot tako zelo posebna, to sva pričela spoznavati šele kasneje. Hišo sva kupila pozimi 2019 in takoj pričela s prenovo. Tako sva se čisto zares spoznala s tradicionalno arhitekturo, značilno za kraje okrog Gorskega Kotarja. Počasi so se začeli sestavljati tudi koščki zgodbe Novega in Starega Kota. 

Požig vasi Novi Kot

Kultura, narečje in gospodarske značilnosti kotarskega podolja so se razvile zaradi močnih vplivov sosednjih središč Gorskega kotarja (Čabar, Prezid, Delnice), kjer imajo mogi domačini sorodnike, kamor so hodili na delo in po opravkih. To so res posebni kraji, odročni in oddaljeni, gručasto umeščeni na lokacije v kraških podoljih in dolinah, obdanih z gozdnimi planotami. 

A Novi Kot je drugačen. Omenila sva že, da naju je navdušilo, da so domačije v kraju razpršene, tako kot so pogosto v severnih državah. Gručastega poselitvenega vzorca ni zaznati. 

Razlog za edinstveno razpršeno poselitveno strukturo Novega Kota je požig vasi leta 1941, ko so italijanski okupatorji večinoma gručasto vas požgali, domačine pa so odpeljali v internacijo na Rab. Po vojni so se le redki domačini vrnili v Novi Kot, veliko jih je namreč v internaciji izgubilo življenje ali pa so se razselili po svetu. Preostali domačini pa so domačije obnovili razpršeno. Danes je vsaka domačija umeščena v svoj sončni kos kotarskega podolja, ki se vije med dvema, z gozdovi poraščenima, vzpetinama. Vsaka hiša ima svojo svojo zgodbo in hišno ime, ki tvorijo celoto tega edinstvenega kraja. 

Kraj je bil v Jugoslaviji zares odročen, saj ga je s sosednima Babnim Poljem in Prezidom povezoval le makadam, današnja glavna cesta iz Loškega Potoka pa je bila asfaltirana šele leta 2007. 

Edinstvena mentaliteta odročnih krajev

Kraji, kot je Novi Kot, so bili v oddaljeni preteklosti povsem samozadostni. Morali so biti. Večino stvari, ki so jih potrebovali za življenje, so znali izdelati na mestu, pogosto tik ob hiši. Les je imel pri tem zelo pomembno vlogo. Gozd in les sta namreč glavni in edini naravni vir naših krajev, ki je bil vedno ključen za življenje in preživetje ljudi; bodisi zaradi tega, ker je nudil zaposlitev, ali pa zato, ker je bil, in še vedno je, vir naravnega materiala. 

“Včasih so bili z gozdovi in lesom ljudje še veliko bolj povezani, to pa zato, ker so morali poznati lastnosti posameznih vrst lesa in znati drevo predelati na mestu.”

Od drevesa do izdelka in to pred domačim pragom z domačim orodjem. Tradicionalna samozadostna obdelava lesa je bila za naju velik navdih za učenje in naju je spodbudila, da sva pripravila knjigo Življenje in delo z lesom – Od drevesa do izdelka, v kateri so zbrane tradicionalne modrosti obdelave lesa in tudi sodobne tehnike, ki pridejo prav pri vsakodnevnem delu z lesom. 

Zaradi odročnosti so množično proizvedeni izdelki v naše kraje prodrli šele pozno in domačini so se morali znajti z izdelavo vsega: od košev za listje, košar, metel, korit za prašiče, preprostega orodja, pa do hiš, lop in gospodarskih poslopij. 

Po drugi svetovni vojni je velik del znanja obdelave lesa pred domačim pragom zamrl. Ročna orodja so zamenjale žage, ki so kmalu našle pot tudi v Novi Kot. Ljudje so lesene hiše počasi pričeli zamenjevati z zidanimi, a zaradi oddaljenosti kraja je bilo težko dobiti obrtnike, da bi izvajali specializirana dela (na primer zidavo), zato so domačini pridno negovali svoje znanje in razvijali svoje spretnosti, da bi drug drugemu pomagali. To je zdrava mentaliteta ljudi na odročnih planotah, ki sva jo tudi sama z veseljem posvojila. 

Odgovornost in stik s sabo

Na “norveško planoto” sva prišla res “zelena”. A že čisto prvi stik z realnostjo je bil tisto, kar naju je nagovorilo in ker sva človeka dejanj, sva se hitro znašla z rokami “na stvareh”. Želela sva si, da zaživiva odgovorno sama sebi in bolj samozadostno. S pomočjo združitve kreativnosti in učenja lokalne tradicije. S pomočjo oživljanja dediščine in raziskovanja tega, kako se pripraviti na prihodnost. Morda sva iskala nekaj, česar prej zares nisva bila deležna: res globoke povezanosti z lokalnim okoljem in stika s samim seboj. 

“Mnogo ljudi takšen globok vpogled vase išče tako, da se preizkuša v nevsakdanjih izzivih, midva pa sva ga našla v najbolj vsakdanjih stvareh.”

V tem, da sva se morala naučiti na novo zaživeti, pognati korenine, premisliti, kaj zares želiva in se predvsem naučiti res veliko novih veščin za življenje: dela z lesom, zidave, osnovnih inštalacijskih del, polaganja vodovodnih cevi, izdelave ometov ter mnogovrstnih popravil. Pomemben del samozadostnosti v današnjem svetu je tudi to, da znamo stvari popraviti na mestu ter da znamo vnaprej pričakovati takšna popravila in imamo nekatere praktične stvari doma vedno na zalogi. 

A od vseh teh veščin najbolj izstopa obdelava lesa. Les je še vedno material, s katerim si lahko uresničimo svoje največje želje. Od preprostih orodij (na primer lesenih batov), nasadil za orodja, ograj, pa do pohištva in celo objektov. Vse to je moč dela z lesom, ki jo je vredno osvojiti. Obdelava lesa za samozadostnost igra res veliko vlogo, prav tako kot je bilo tudi v preteklosti. 

Oživljanje lokalne dediščine

Oživljanje gradbene tradicije uporabe lesa naju je najbolj povezalo z lokalnim družbenim okoljem. Srečo imava, da nama sovaščani radi delijo zgodbe o preteklosti in svojih prednikih, ki so obvladali tesanje in delo z ročnimi orodji. Preko teh pogovorov sva pognala nove močne korenine in pridobila veliko motivacijo za nadaljnje delo. Podarili so nama veliko orodja, ki je dobilo novo uporabnost zato, ker sva v njem prepoznala njegovo uporabnost za vsakdanje delo. 

“Ko je Aljaž pričel oživljati tesaštvo in tesanje, je bil njegov prvi vzgib ravno to, da bi bil bolj samozadosten. Vedel je, da tako kosov za konstrukcijo ne bo treba voziti na žago, saj bi ga lahko obdelal kar doma. Vse od drevesa, pa do končnega objekta na domačem dvorišču.”

In po nekaj letih učenja je postal mojster te že pozabljene obrti, ki pa jo je nadgradil še s poznavanjem značilnosti tradicionalnih in sodobnih lesenih konstrukcij in lesnih zvez, uporabljenih v gradnji.

Še pomembnejši del oživljanja dela z lesom so vsakdanji leseni izdelki, ki olajšajo delo. Za takšno obdelavo lesa pogosto ne potrebujemo zahtevnejših orodij od različnih žag, sekir, cepilnih klinov, klinov za skodle, rašpel, obliča, rezilnikov in podobnih ročnih orodij. Če znamo takšna orodja tudi uporabiti, lahko bolj kakovostne rezultate dosežemo celo hitreje od dela s stroji. To pa zato, ker se z uporabo ročnih orodij posvetimo kakovosti in pravilni tehniki izdelave.

“Z ročnimi orodji namreč ne moreš goljufati pri izbiri primernega lesa, kar nam dostikrat omogočajo stroji. Ročno delo nas prisili v izbiro kakovostnih kosov in zato bodo naši izdelki posledično tudi zdržali dlje časa ter bomo z njimi še bolj zadovoljni.”

In to je ključna lekcija, ki se jo danes lahko naučimo od preteklosti. Čisto vse se začne z izbiro primernega lesa.

Od dogmatičnosti k praktičnosti

Kljub zanosu za oživljanje starih znanj in nekaterih znanj iz preteklosti na planoti živiva sodobno življenje. Stara znanja, obrti in tradicija so nama le pomoč za spopadanje s sodobnimi izzivi. Živimo namreč v svetu, ki ponuja drugačne izzive kot v preteklosti. Zato potrebujemo drugačne pristope za oživljanje dediščine. S pogledom, usmerjenim v prihodnos,t in z vso možno ustvarjalnostjo se moramo vprašati, kako nam lahko znanja iz preteklosti pomagajo, da živimo bolj izpopolnjeno in ekološko. 

“A danes se nam vse prepogosto zdi, da za kaj takega nimamo časa. Ta občutek pa je v resnici zalo varljiv.”

Živimo namreč v svetu, ki je prenasičen z materialnimi dobrinami in informacijami. V svetu umetno ustvarjenih potreb, ki pripomorejo k temu, da stare stvari in navade menjamo z novimi v tempu, ki prenasiči naše možgane. Hkrati pa nam ravno ta lahka dostopnost in vseprisotnost novih rešitev in idej preprečuje, da bi se resnično predali užitkom, ki jih ponuja učenje, lastno delo in kreativnost pri zasnovi naših lastnih rešitev. Tega se zavedaš šele, ko se nečesa zares lotiš. Pa še takrat si bomo naredili krivico, ker svoje izdelke in rešitve primerjamo s prej omenjeno obilico ponudbe.

“Tako je iz nič pričela nastajati najina lastna, trajnostna arhitektura, lastno pohištvo in infrastruktura za pridelavo hrane, ki združuje na videz nezdružljivo in najboljše iz obeh svetov: ročno obdelavo naravnih materialov, ki so nama na voljo na lokaciji, in ponovno uporabo vsega, kar je mogoče.”

Tako je na primer začela nastajati ideja za nov rastlinjak, sestavljen iz ročno tesanih tramov in rabljenih oken. Nekaj podobnega pa je že zaživelo pri prenovi Hiše Mandrova. To je naš južni gank, sestavljen iz velikega števila recikliranih oken in doma izdelanih lesenih okvirjev. Takšnih rešitev se ne da kupiti. 

Tudi v prihodnje si bova pomagala s starimi znanji in tradicijo. Na primer pri izdelavi predelnih sten v zgornjem nadstropju hiše, ki jih bomo postavili na enak način, kot so bile postavljene domačije v Gorskem Kotarju. Torej masivne lesene stene z debelih plohov, s kantinelami za omet, le da bova apnene omete zamenjala za ilovnate, ker imava ilovico dejansko pred pragom. Takšne tehnike imajo imajo ogromno vrednost v sodobnem svetu, saj omogočajo, da na kraju samem iznajdljivo uporabimo, kar imamo na voljo, prav tako so to počeli naši predniki. Samozadostno in z mislijo na prihodnost.

Znanja iz preteklosti morajo zato, da živijo, služiti sodobnemu namenu. Tradicionalnost pa ne sme biti dogma, pač pa je bolje, če je dober zgled, ki napaja našo kreativnost.

“Velika past sodobne interpretacije dediščine je namreč v tem, da ostane ujeta v zgodbah iz preteklosti.”

Dediščina se pogosto obuja kot zgodovinska pravljica ob različnih dogodkih in priložnostih. Tako je dediščini odvzet praktični vidik in njena prepletenost z danimi materialnimi pogoji. Dediščina tako postane nekaj drugega, kot je materialna resničnost, iz katere izvira.