Naravna zaščita lesa

Leseni izdelki živijo lastno življenje. Les je poetičen material, ki nezadržno začne propadati takoj po tem, ko posekamo drevo. To pa zato, ker se je s posekom končala njegova rast. Les zato še tisti trenutek pričenja propadati, zato ker je organska snov in je izpostavljen stalnemu kroženju snovi, znanemu tudi kot ogljični cikel. 

Ogljični cikel se začne pri ogljikovem dioksidu v zraku, saj ga drevo v procesu fotosinteze pretvarja v organsko snov: les, liste in organsko snov v prsti. Les je nadzemno skladišče ogljikovega dioksida, poleg tega pa korenine mikroorganizmom v prsti dovajajo koreninske eksudate, ki so skupaj s preostalim ogljičnim odpadom (mrtvimi vejami, listjem, iglicami) hrana za glive in ostale mikroorganizme. Iz odmrlega lesa, listov, iglic in koreninskih eksudatov se tvori rodoviten humus, iz katerega zrastejo mlada drevesa, ki bodo zamenjala odmrla. Ker je drevo del aktivnega ogljičnega cikla, je les naravno neodporen. Kajti če bi bil odporen, naravni ogljični cikel ne bi bil cikel in se gozd tako ne bi pomlajeval.

Razgradnja lesa v naravi poteka zato, da bi se naredil nov prostor in hranila za nova drevesa. Zato, da bi razumeli, kako pred propadom zaščititi naše izdelke, moramo opazovati to naravno poetičnost razgradnje in se hkrati vprašati, kako trajne izdelke dejansko potrebujemo. 

Na potek razpadanja lesa ključno vplivajo trije dejavniki: naravna odpornost posamezne drevesne vrste, vremenske razmere in naše ravnanje z lesom. Vse troje ustvarja pogoje za večjo ali manjšo prisotnost organizmov, za katere les postane vir hrane in bivališče. To so glive in lesni črvi.

Primeri lesene stavbne dediščine nas učijo, da lahko les naravno zdrži desetletja (v nekaterih primerih celo stoletja), če upoštevamo preventivne metode vgradnje (odmik od tal, zračni kanal, vertikalno vgradnjo žagancev, dolge napušče in urejene odkapi). Les, izpostavljen zunanjim dejavnikom, potemni zaradi izpostavitvi UV-žarkom, tisti, ki je izpostavljen padavinski vodi, pa posivi. Patina lesa v nasprotju s splošnim prepričanjem ne izboljšuje trajnosti lesa. Je le estetska sprememba, s katero zlahka živimo tisti, ki verjamemo v moč naravnih ciklov.

V primeru, da je les primerno vgrajen, je vedno dovolj suh, to pa preprečuje razvoj lesnih škodljivcev. Kritična relativna vlažnost je 20-%, pod to vlažnostjo je večina lesa varnega pred procesi “razgradnje”, nad 20-% vlažnostjo pa ta proces že poteka. 

Zato je zelo pomembno, da se izognemo slabemu načrtovanju naših izdelkov  (napačni uporabljeni vrsti lesa, stalno prisotni vlažnosti, stalnemu navlaževanju s padavinsko vodo, horizontalni vgradnji žagancev, zamakanju), ki vodi v povečanje vlažnosti lesa. 

Če iščemo navdih za svoje lesene izdelke, si oglejmo in preučimo našo lokalno stavbno dediščino. Tako bomo lahko lažje razumeli, kako izboljšati naše lastne izdelke in kako se izogniti moderni kemični zaščiti lesa. S skrbnim načrtovanjem in kakovostno izvedeno vgradnjo lahko poskrbimo, da sodobna kemična zaščita lahko ostane sekundarnega pomena. Ali se ji celo v celoti izognemo.

Sama meniva, da so kemične tehnike zaščite neprimerne, preprosto zato, ker v cikel kroženja organske snovi, v katerega je vključen les, vnašajo substance, ki so strupene za glive, žuželke in druga živa bitja, ki skrbijo za to, da bo les vedno del kroženja snovi. In če so strupene zanje, potlej so verjetno tudi za nas. 

Kroženje in izmenjava snovi v naši okolici kemične substance, ki omogočajo večjo zaščito, namreč hitro zanesejo čisto povsod, v prst, podtalnico, naše vodne zbiralnike, na naše zelenjavne vrtove. In drugod. 

Moderna zaščita lesa se sicer deli na premazovanje in impregnacijo. Včasih so bile v vseh produktih prisotne zelo strupene težke kovine, kot na primer arzen. Z vse strožjimi okoljskimi predpisi se je poskrbelo, da so zdaj v teh produktih prisotne milejše substance, ki pa so še vedno škodljive življenju. Sodobna znanost in oglaševalci vedno najdejo načine, da prepričajo ljudi, da je bolje narediti še en kurativni korak, namesto da bi se ozrli na dobre preventivne prakse obdelave in vgradnje lesa.

Če les premažemo z lazurami ali laki, mu zapremo pore, les pa se bo čez čas krčil in premikal, kar bo povzročilo razpoke v premazih. V razpoke v lesu bo tako prodrla voda, les pa se bo nazven zaradi lazure slabše sušil, kot če te ne bi bilo. Impregnacije, ki so alternativa lazuram, sicer dopuščajo sušenje, a se zagotovo izpirajo v okolje.

Verjemite nama na besedo in se ozrite na dobre prakse arhitekture preteklosti. Les na prostem čisto dobro preživi, a morda smo se ljudje preveč odmaknili od narave in od nas samih, zato nas izjemno skrbi minljivost vsega okrog nas, predvsem pa nas to spominja na minljivost nas samih. A vendar je minljivost del krogotoka življenja na Zemlji, v katerega smo vpeti s preostalimi živimi bitji.

Kako na naraven način zaščititi les?

Tri naravne metode zaščite lesa, ki jih lahko izvede kdorkoli in so ekološko ter ekonomsko opravičljive, so uporaba voska ali olja, uporaba raztopine borove soli in površinsko obžiganje. Od vseh teh metod je na prostem edino primerno obžiganje, oljenje pa le v nekaterih primerih, na primer pri oknih in stavbnem pohištvu. Z uporabo olj in voskov dosežemo, da les vpija manj vode in je zato bolj suh. Takšen les se manj navlažuje in zmanjša se neželeno nastajanje sušilnih razpok, v katere bi lahko vdrla voda. Tako se izplača zaščititi predvsem stavbno pohištvo, na primer lesena okna, ki niso ves čas na dežju, pač pa le ob večjih nalivih. Takrat bo les ostal bolj suh in okna bodo imela daljšo življenjsko dobo.

Oljenje

Učinkovita zaščita lesenega orodja je mešanica polovice terpentina (tega pridobimo z destilacijo borovega lubja) in polovice lanenega olja, ki se zelo dobro vpije v les.

Najbolje je tako, da v mešanico za celo noč namočimo čelo ročaja ali kosa lesa. Tako bo kos lesa popil mešanico. Nato s krpo prepojimo še ostalo površino in odvečno mešanico pobrišemo po nekaj minutah, drugače lahko laneno olje polimerizira na površini, ki postane lepljiva. 

Podobno uporabljamo surovo laneno olje. Površino s pomočjo krpe povsem prepojimo z oljem in počakamo nekaj minut, da se vpije. Površino obrišemo do suhega s krpo in pustimo da se olje posuši. Tak postopek lahko ponovimo za res dobro zaščito. Ob vsakem nanosu moramo po nekaj minutah ostanek olja dodobra osušiti s krpo. V nasprotnem primeru bo postal nanos lepljiv, neprijeten na otip.

Recept za domačo pasto iz čebeljega voska in lanenega olja:

Stopimo en del čebeljega voska in vanj vmešamo dva dela lanenega olja ter mešanico rahlo ogrejemo, da dobimo enovito mešanico. Nato pustimo, da se ohladi in še tekočo nalijemo v kozarec. Končni rezultat je mazljiva pasta, s katero lahko olepšamo izgled pohištva in lesu preprečimo, da bi vpijal vodo. Za izboljšano vpojnost lahko vmešamo tretjino terpentina, tretjino lanenenega olja in tretjino stopljenega voska.

Še bolje je, če na oljen les za res lep sijaj nanesemo tudi pasto iz čebeljega voska. Takšno pasto je najbolje uporabiti v kombinaciji s čistim lanenim oljem. Najprej površino pohištva prepojimo z lanenim oljem in pustimo, da vpije toliko olja, kot ga lahko. Preostanek obrišemo s suho krpo. Na tem mestu velja opozoriti, da laneno olje lahko povzroči samovžig krp, zato krpe pazljivo zavržemo oziroma jih odložimo za nekaj časa na varen, nevnetljiv prostor. Midva jih po uporabi za nekaj časa pustiva kar zunaj na pesku na dvorišču. Šele kasneje jih odvrževa v smeti.

Mažo pustimo en dan in naslednji dan pasto vtremo s pomočjo krpe. To deluje najbolje na ravnih, skoblanih in brušenih površinah, saj na čudovit način izpostavi strukturo lesa, predvsem pri trdem lesu. Tako sva na primer premazala površine miz, polic in vsega, kar je v stiku z vlago. Po nekaj časa lahko nanos paste obnovimo, tako da krpo namočimo v pasto in površino še enkrat obrišemo. 

Uporaba borove soli

Natrijev tetraborat ali po domače boraks je učinkovit pri zaščiti konstrukcijskih elementov, ki niso izpostavljeni vremenskim vplivom, saj jo voda izpira s površine.

Borova sol je ključna komponenta sodobnih ekoloških impregnacijskih premazov za les, ki pa poleg boraksa vsebujejo tudi druge spojine. Borova sol je podobna sodi bikarboni in je povsem neškodljiva, deluje pa kot bazičen sloj na površini lesa, ki je negostoljuben za glive in žuželke. Borovo sol nanašamo tako, da jo zmešamo z vročo vodo in pršimo s pršilko za škropljenje drevja. Voda mora biti toplejša od 40 °C, drugače borova sol kristalizira ali se ne raztopi. V litru zelo vroče vode raztopimo 500 g borove soli in nato zmešamo s 4 l mlačne vode. S pomočjo krpe ga precedimo kar med točenjem v škropilnico, s katero škropimo les. Prej se oblečemo v nepremočljivo zaščitno obleko, rokavice in zaščitna očala, zato ker bazična raztopina rahlo draži kožo in sluznico.

Ko sva svojo staro hišo prenovila, sva porabila cel dan, da sva čisto vsak del konstrukcije in stenskega polnila poškropila z raztopino boraksa in vode. Uporaba je enostavna in učinkovita, kar lahko povzroča težave, pa je nekonsistentna kakovost boraksa, če vsebuje manj topne primesi. Delati je priporočljivo v toplih dneh, drugače se raztopina lahko ohladi v škropilnici in zamaši pršilnik. Tega očistimo v vreli vodi. Tako zaščiteno konstrukcijo sva oblekla v sloj izolacije na notranji in zunanji strani.

Obžiganje lesa

Tretja, najbolj ekološka in mnogo premalo uporabljena metoda, je obžiganje lesa. Les, ki je obžgan na dovolj visoki temperaturi, je dobro zaščiten pred žuželkami in glivami. 

Tako lahko tudi manj trajen les postane zelo trajen, tudi če je na dežju ali v zemlji. Površino lesa lahko obžigamo na ognju ali pa še bolj kontrolirano s plinskim gorilnikom (brenerjem), dokler površina ni povsem črna in ogljena ter na njej sam gori plamen. Če želimo, lahko zoglenel del lesa odstranimo z žično krtačo in naoljimo za res kompletno zaščito. 

Kar dosežemo z obžiganjem, je termična modifikacija lesa, saj se pri višjih temperaturah od 180 °C spremeni struktura celic lignina in celuloze, ki postane negostoljubna za glive in insekte. Komercialno takšnemu lesu rečejo TML (termično modificiran les), modifikacijo pa izvedejo v komorah z odsotnim kisikom, da les ne gori, tako kot gori doma. 

Doma lahko s pomočjo ognja zaščitimo kole in dele konstrukcije v stiku z zidanimi deli, lahko pa smiselno tudi dele npr. visokih gred, kompostnikov ali celo lesene fasade. 

Obžgan les je neverjetno obstojen in zdrži mnogo dlje. Obžiganje kolov je enostavno in hitro ter lahko zares zelo podaljša življenjsko dobo lesa v zemlji. 

Delo z lesom je svojevrstna meditacija

Delo z lesom je svojevrstna oblika meditacije. Nič lepšega ni kot to, da si sami izdelamo svoje lesene izdelke od žlice pa vse do hiše ali pa vsaj majhno lopo. Pridruži se eni od naših delavnic za delo z lesom in odkrij, kako potekajo izbira lesa, načrtovanje konstrukcij in izvedba lesenih zvez. 

Pri Hiši Mandrova organizirava enodnevne osnovne delavnice in tridnevne delavnice master class. Prvi prosti termini so na voljo letos jeseni. Takrat je na naši domačiji najlepše, saj poletna pripeka popusti, naši vrtovi pa so polni kakovostne doma pridelane zelenjave.