Kako je vrtnariti v slovenski Sibiriji? 

Tudi pri nas obstajajo kraji, kjer je dnevno nihanje temperatur skoraj primerljivo s tistimi v Sibiriji. Ni ti treba iti daleč, da to vidiš in doživiš. Midva že štiri leta živiva v enem izmed najbolj izrazitih mrazišč v Sloveniji, kjer si tudi pridelujeva hrano. In to zelo uspešno.

“Za tiste, ki ne veste: mrazišča so konkavne reliefne oblike (na primer kraška polja in uvale), ki jih zaznamujejo nizke jutranje temperature v celem letu, predvsem takrat, ko je jasno nebo, ko vladata brezvetrje in suh zrak.”

Kotarsko mrazišče (Novi Kot) je neposredno ob bolj znanem, 3 km oddaljenem mrazišču na Babnem Polju. Leta 1956 so prav tam izmerili uradno najnižjo temperaturo v Sloveniji: -34,5 stopinje Celzija, zaradi česar se je kraja prijel nadimek “slovenska Sibirija”. Verjetno so bile temperature tistega leta precej podobne tudi v Novem Kotu, edina razlika je, da je v Babnem Polju uradna meteorološka postaja, pri nas pa je (še) nimamo. 

To, da je Babno Polje verjetno po krivici okronano za “slovenski Novosibirsk”, je z meritvami potrdil tudi meteorolog Rok Nosan, ki je v nam bližnjih Retjah 7. 4. 2021 izmeril -25,8 stopinj Celzija, 5 stopinj manj kot na Babnem Polju. Kot zanimivost pa velja tudi to, da so še bolj izrazita mrazišča v Julijskih Alpah. Na Mrzli Komni je skupina zanesenjakov izmerila -49,1 stopinje Celzija.

Preden sva se naselila v Novem Kotu, sva vedela, da je za te konce značilno hladnejše vreme, saj domačini iz Loškega Potoka pravijo, da so to konci, kjer je “devet mesecev zima, tri mesece pa mraz”. A vendar nikoli prej nisva doživela tako močnih nihanj dnevnih temperatur, sploh v spomladanskem in jesenskem času. Zgodi se lahko, da ob povprečno hladnem aprilskem jutru pri -5 stopinjah Celzija oblečeš puhasto jakno, popoldne pa jo že moraš zamenjati za kratke hlače, da lahko delaš zunaj. Jutra so hladna, sonce pa je že ali še vedno močno.

Vse prej zapisane zanimivosti se nanašajo na hladnejši del leta, a so podobna nihanja prisotna tudi v toplem delu leta. Na primer 3. 7. 2021, ko smo se zjutraj zbudili pri 3 stopinjah Celzija, čez dan pa so temperature skoraj dosegle 30. Podobno je tudi vsak začetek junija, takrat se pri nas vrtnarska sezona šele zares začne. 

Pred tem je nevarnost slane prevelika, da bi sadila mnoge od rastlin. Slano lahko z gotovostjo pričakujemo do približno 20. maja in od 15. septembra naprej, to je okrog 125 dni. Kakšno leto je ta doba malo krajša in kakšno malo daljša. In to je velika omejitev za vzgojo mnogih rastlin, predvsem plodovk. Pri nas zgodnji fižol komaj dozori, pozne sorte pa ne pridejo v poštev. Nekatere občutljive zelenjave ne moremo vzgajati na prostem (jajčevci, paradižniki), spet druge vrste pa so občutljive na povečano vlažnost zaradi jutranje rose. 

Ko sva pričela vrtnariti, je bilo to v t.i. sončnem pasu, na nadmorski višini 400 m, kjer je raslo skoraj vse. Pridelala sva celo čičeriko! Ha! Se kar nasmehneva, ko se spomniva na to:)  Največja omejitev tam niso bile temperature, pač pa dolžina dneva. To, kar sva tam sadila v aprilu (na primer čebula), pri nas sadiva šele konec maja. Pri čebuli je pomembno to, da ne zmrzne. Pa ne zato, ker ne bi bila odporna na mraz, pač pa zato, ker je dvoletnica. Nizke temperature so za čebulo signal zimskega počitka, ki mu sledi sezona razmnoževanja, zato čebula cveti. 

V tako kratki sezoni vrtnarjenja, kot je v Novem Kotu, sva se morala naučiti dosti bolj opazovati vreme, izbrati prave sorte in pa učinkovito vrtnariti. To je pomembno zato, ker v naši kratki rastni sezoni namreč nimava možnosti, da bi sadike še enkrat vzgojila in presajala ali dlje rastoče rastline sejala še enkrat, če bi jih uničila slana. Pri mnogih rastlinah ne bi imela popravnega izpita. 

Zahtevni pogoji naju niso odvrnili od dela. Prav nasprotno! Vedela sva, da bova morala premišljeno načrtovati pridelovalno sezono, saj lahko v kratkem času, ko mine nevarnost slane, vzgojiva ves pridelek naenkrat. To naju je res naučilo dobrega načrtovanja in izjemne vrtnarske učinkovitosti ter biološke intenzivnosti. 

Tako danes delava v sistemu standardiziranih gred, ki se lažje pokrijejo z loki in vrtno kopreno. Tako oblikujeva preproste tunelčke, ki ščitijo naše mlade rastline spomladi in jeseni. Takšne tunelčke zlahka postavi ena oseba, to pa traja dobrih 5 minut. Zelo pomembno je, da so tudi rastline na gredah pravilno razporejene, zato na gredah ne mešava več različnih pridelkov, kar olajša pokrivanje in delo.

Na 10 m dolžine potrebujeva 6 lokov in nekaj palic za obtežitev. Takšen tunelček je postavljen v le nekaj minutah in zelo pospeši rast rastlin. Po najinih izkušnjah je razlika med pokritimi in nepokritimi gredami tudi do 30 % velikosti v prednost rastlin iz pokritih gred.  

Vse grede v vrtu so široke 1,2 ali 0,7 m. Dolge so 10 m. To omogoča standardizacijo delovnih procesov, tako da točno veva, koliko sadik je potrebno vzgojiti za eno gredo, koliko komposta potrebujemo v sezoni za oskrbo vseh gred, koliko lokov iz žice potrebujeva za pokrivanje s kopreno itd. 

V sistemu standardiziranih gred je zelo enostavno načrtovati kolobar, saj točno vemo, kakšno število rastlin potrebujemo za določeno število pridelka. Lani sva na primer  želela vzgojiti 600 čebul in za to sva potrebovala dve 10 m dolgi gredi, široki 1,2 m. Vse se da natančno preračunati in opredeliti. 

Pomembna prednost so tudi rastlinjaki. Svoj prvi rastlinjak sva postavila kar iz lesa in profesionalne folije za rastlinjake. Neverjetno je, da po štirih letih uporabe izgleda kot nov. Zaradi dvoma pri uporabi lesa v rastlinjaku nisva nikoli delila načrta, kako takšen rastlinjak postaviti, a obljubiva, da ga v prihodnosti bova. Rastlinjake zelo rada uporabljava večnamensko. V njih hkrati kompostirava, gojiva sadike in prezimujeva kokoši.

Opisane tehnike “poenostavljenega” profesionalnega vrtnarjenja lahko spoznate na naši delavnici Vrhunsko vrtnarjenje. Zagotovo vam bodo pomagale, predvsem zato, ker je v vsakem vrtu prostor za boljše metode vrtnarjenja. 

Tako se boš lahko naučil, kako v našem vrtu stremiva k izjemno visoki pridelavi in k optimalnim razmakom med rastlinami. Kaj to pomeni? To, da so “krošnje” rastlin sklenjene (ves prostor med vrstami je zaseden), ko je rastlina na treh četrtinah svoje rasti. S tem dosežemo optimalen pridelek in senčenje plevela v fazi zorenja. Z visoko biološko intenzivnostjo pridelave pa lahko izboljšujemo prst in hkrati gojimo hrano.

To znanje vam bo zares pomagalo, kot je seveda pomagalo tudi nama.