Kokošnjak prihodnosti brez čiščenja!

V preteklem tednu so se jutranje temperature vsak dan spustile pod -10 stopinj Celzija. To je bil ponovno pravi preizkus za najin sistem prezimovanja kokoši v rastlinjaku, ki sloni na južni steni hiše.  

S kokošmi si deliva isto streho že tretje leto zapored. V rastlinjaku med letom prebivajo skoraj 6 mesecev, saj se pri nas vreme po koncu tople sezone kaj hitro zamenja. Ker sva velika zagovornika dobrega počutja najinih živali (kokoši, perutnine, prašičev, psov in mačk), se nama je zdelo nujno, da se kokoške karseda dobro počutijo, živijo brez stresa in v prostoru, kjer so v stiku z dnevno svetlobo in v popolnoma nesmrdečem okolju, ki ga dosežemo prav s pomočjo globokega nastilja.

“Zakaj kokoši?”

Kokoši so res izjemne živali, saj se s svojih nočnih višav na kurji lojtri že ob prvi svetlobi podajo na tla, kjer cel dan brskajo za hrano, vse do zadnjih žarkov sonca. Brez prestanka. Vsakemu so lahko velik navdih, kako zelo delavne so. 

So tudi prava poživitev vsakega dvorišča, brez težav tudi najmanjšega mestnega, ali pa lope ter rastlinjaka. Kokoši namreč niso prostorsko zahtevne, če jim ustvarimo prave pogoje. To je čisto preprosto. Kokoši rabijo lojtro za prenočevanje, izpust, krmilnik, prostor za prašno kopanje, vodo in gnezdo za valjenje.

V zadnjih letih so izjemno popularni premični kurniki na kolesih, s katerimi kokošim priskrbimo svežo travo, travi pa dobro dozo gnojenja.

“Če kurnik redno premikamo, ne bomo zaznali nobenega neprijetnega vonja, trava pa se bo obrasla in bo še še boljša, kot je bila prej. Pričela sva s takim sistemom. Sicer deluje, a za naju je bil nepraktičen.”

Kmalu sva se odločila za fiksni prostor, saj je namreč teren pri naju preveč razgiban, težava pa so lahko tudi plenilci. Premični kokošnjak moramo namreč ponoči zapreti, zjutraj pa odpreti, da kokoši zavarujemo pred lisico, in to je lahko poleti, ko so dnevi dolgi, zelo neprijetno opravilo. 

“Po opustitvi mobilnega kurnika sva zasnovala majhen kompostni kurnik z globokim nastiljem.”

Izogniti sva se želela klasičnemu izpustu z golimi tlemi. Zagotovo največja napaka, ki jo storijo ljudje, je ta, da kokošim, ki so na enem mestu, pustijo gola tla. Kokoši bodo tla razbrskale in poteptale do te mere, da prst ne bo mogla več vpijati vode in kisika. To in prevelika doza hranil v kakcih bosta povzročila, da se bo razvil strupen smrad. To je tisto smrdeče blato, ki večino ljudi spomni na kokoši. Temu se lahko preprosto izognemo.

“Odgovor je v zastiranju tal.”

Na tla majhnega izpusta lahko vedno dodajamo suhe rjave (ogljične) materiale, kot so listje, suha trava, žaganje, sekanci in podobno, ter tako poskrbimo za vpijanje dušika iz kokošjih iztrebkov. Če bomo na manjšo površino dodali dovolj ogljičnega materiala, kokoši pa dovolj iztrebkov, se bo material pričel kompostirati kar na mestu. Če takšno zastirko vsake toliko časa zalijemo in preštihamo z dovajanjem svežega zraka, še pospešimo proces aerobnega kompostiranja. Naš kokošnjak bo tako čez nekaj časa pričel dišati po svežem kompostu. Nič lepšega sredi zime ali poletja.

Tako pri nas s kokošmi sodelujemo že tri leta. Najprej so poleti v poletnem kompostnem kokošnjaku, nato pa jih premakneva v zimskega. Takrat material iz poletnega zmečeva na kup, dobro zaljeva in vroče skompostirava. Pred premikom pripraviva prostor v rastlinjaku, in sicer tako, da na debelo natreseva žagovino, listje, staro travo … Plast je debela vsaj 20 cm, vsak teden pa ji dodava vsaj eno samokolnico materiala. Enako postopek ponoviva pri premiku v poletni kokošnjak. 

“Nobenega čiščenja!”

Ključnega pomena je to, da imamo dovolj kokoši na površino takšnega izpusta, ker bodo kokoši tako same poskrbele za veliko količino mešanja in s tem zračenja komposta. V treh letih sva ugotovila, da je idealno, če imamo na en kvadratni meter izpusta 2 kokoši. Pol kvadratnega metra na kokoš torej. Kokoši se z mešanjem materiala zelo zaposlijo, saj je brskanje v njihovi krvi. 

Kokoši krmiva z ostanki hrane iz kuhinje, ostanki zelenjave z vrta, travo in kupljenimi semeni ječmena in koruze. Najboljša hrana zanje pa so kalčki. Zanje poskrbimo tako, da v nastilj natresemo namočeno zrnje, ki ga bodo kokoši zakopale. Čez čas pa bodo na plano pogledali čudoviti kalčki. Ni lepšega! Če kokošim dodajamo krmo, se izplača izdelati preproste krmilnike, da krmne mešanice ne raztresajo naokrog.

Za prenočišče potrebujejo kokoši lojtro, na kateri bodo spale, dobro je, da je čim bolj dvignjena od tal. Pomembno je, da je prostor, v katerem kokoši prenočujejo, varen pred plenilci. Prav vsako naselje namreč ponoči oživi, tudi v predmestjih je polno iznajdljivih lisic, kun in podlasic. Midva imava kokošnjake zasnovane tako, da so dobro zamreženi ali zaprti (v rastlinjaku) in nama ni treba zapirati kokoši čez noč. Tako si olajšava delo. 

Gnezda so nekoliko dvignjena nad kompost, preproste škatle s svežim nastlijem, da so jajca čista. Za vodo pa sva kokošim priskrbela pitnike, ki so vgrajeni v 10-litrsko ročko za vodo. Količina vode v najinem kokošnjaku je tudi edina omejitev pri tem, koliko časa bi bile kokoši lahko same. Poleti je to 2 dni, pozimi pa tudi do 4. 

Če bomo kokošim zagotovili osnovne pogoje, bodo srečne in nas bodo razvajale z jajci, dodanimi hranili za vrt in  popestrile bodo naš vsakdan s tem, da so kure. Naju prav to zadnje spravlja v dobro voljo, saj pri kokoših točno veš, kaj lahko pričakuješ. Male dvoriščne kokoši (cvergeljčki) rade skačejo na visoke objekte, so radovedne in poleti same najdejo vso hrano, ki ji potrebujejo. Klasične nesnice so manj avanturistične in samostojne, a vendar vseeno zelo prikupne. Imava še avtohtone štajerske kokoši, ki so zelo umirjene in radovedne, ter samosvoje švedske cvetne kokoši. 

“Obstaja tisoče pasem kokoši in najin cilj je, da jih preizkusiva še več. Kokoši so namreč lahko tudi zelo estetske in rekla bi, da premalo poznamo različne pasme.”

Kokoši ne potrebujejo petelina, je pa dobrodošlo, če ga imajo. Jata s petelinom je bolj obvladljiva, ta jih namreč drži bolj na kupu in jih opozarja na nevarnosti v okolici. Petelin lahko opazi kragulje in druge ujede z neba ter kure posvari, tako da se skrijejo v pokriti del. Niso mu všeč niti mačke in psi, na katere vedno znova opozori z značilnim oglašanjem. Prav zanimivo je, kako se tudi mi naučimo prepoznavati različne zvoke kokoši in petelinov.

Sobivanje z živalmi na najbolj hvaležen in medsebojno spoštljiv način je nekaj najlepšega in znati prepoznati njihove potenciale, ki nam lahko izjemno pomagajo pri pridelovanju lastne hrane, je nekaj nepogrešljivega za čedalje bolj negotovo prihodnost.