Vzgojiti ali kupiti sadike za vrt?

Ali naj raje kupimo ali vzgojimo sadike za svoj vrt? To je pogosta dilema tistih, ki imajo majhne vrtičke, in tudi tiste, ki  vrtnarimo tržno. Odgovor zagotovo ni enoznačen, zato ker je vzgoja sadik dolgotrajna in zahteva našo stalno prisotnost. Zanjo potrebujemo primeren prostor in kar nekaj znanja. V tej objavi bi ti rada predstavila najin pogled na vzgojo sadik, pa tudi to, kako in zakaj se lotiti vzgoje. V prispevku so fotografije naših doma vzgojenih sadik, za katere je zadolžen Aljaž.

Pogosto vprašanje za naju je, koliko sadik vzgojiva doma. Vse. Skoraj 1000 v eni sezoni. Sliši se veliko, a to je dosegljiv cilj. Kako? Beri dalje.

Zakaj vzgajati sadike?

Res veliko razlogov govori v prid lastni vzgoji sadik, vendar obstaja tudi nekaj utemeljenih pomislekov o učinkovitosti takšne vzgoje. Na primer, če nimaš primernega prostora, če imaš samo majhen vrt z nekaj gredicami ali če nimaš dvakrat na dan časa za zalivanje. 

Sadike pa je zares smiselno vzgajati takrat, ko bi radi gojili posebne sorte zelenjave (na primer stare ali eksotične sorte), ali v primeru, če imamo velik vrt. Nakup sadik v maloprodaji je namreč lahko precejšen finančni zalogaj. Val podražitev je seveda dosegel tudi vrtičke. Med rednimi obiski tehničnih in vrtnih trgovin sva zasledila cene (za standardni “mini platojček” od 9 do 12 kosov npr. kapusnic), ki se gibljejo od 2,4 pa do 3,6 evra. Prejšnje cene so bile od 1,8 pa do 2,4 evra. Že v primeru starih cen bi zasaditev ene same grede npr. cvetače v primeru nakupa 40 sadik stala preko 10 evrov. V primeru saditve 40 sadik bi jih namreč vedno kupila 45 (5 “platojčkov” po 9 sadik). To pa zato, ker bi 5 rastlin vedno pustila za rezervo, da lahko v primeru, če posajene rastline podležejo “šoku presajanja” ali nepredvidenim škodljivcem, zasaditev dopolniva. 

Takšno investicijo bi težko upravičila, če bi jo razširila na cel vrt. Tako bi za vse sadike v eni sezoni lahko plačala preko 500 evrov. Nekatere kulture (solata ipd.) so namreč posajene gosteje od zgornjega primera cvetače, ki jo sadiva na 40 x 50 cm. 

Rešitev bi lahko bil nekoliko cenejši veleprodajni nakup sadik, a Hiša Mandrova ne bi bila Hiša Mandrova, če se ne bi vzgoje sadik lotila sama. Tako imava res popoln nadzor nad kakovostjo, količino in časom vzgoje, ki je v našem primeru nekoliko poseben. To pa zato, ker vrtnarsko sezono zaradi omejenih klimatskih pogojev pričneva dosti kasneje od preostale Slovenije.

 Vzgoja sadik tudi ni tako naporna in zahtevna, kot se zdi. Še več! Vzgoja sadik je res lep podvig. Poetično je sejati semena in gledati, kako razprejo primarne liste, ki so drugačni od odraslih listov. Primarni listi nam tudi razkrijejo, kateri družini rastlin pripada posamezna sorta. Kapusnice, kobuljnice, solatnice …, vse imajo enake primarne liste glede na svojo družino. Tako se čisto mimogrede naučimo še klasifikacije rastlin na družine, kar nam olajša načrtovanje vrta in kolobarja.

Lastna vzgoja sadik je nekaj, kar nas in naše čute zares poveže z okoljem. To pa zato, ker moramo stalno opazovati, kako in zakaj rastline rastejo, kdaj moramo pričeti s pravočasno vzgojo, utrjevanjem sadik, presajanjem na prosto … Poleg tega lahko z lastno vzgojo pomembno zmanjšamo količino odpadne plastike, tako da sadike vzgajamo v močnejših sadilnih platojih za večkratno uporabo ali v substratnih kockah. Zmanjšanje količine odpadkov pa je zagotovo nekaj, kar si želi čisto vsak. 

Čas je prostor!

Z vzgojo sadik si prihranimo prostor na vrtu. Čas v vrtu je dejansko prostor. Čista metafizika 🙂

Za vzgojo sadik rdeče pese potrebujemo dober mesec časa. Sama jih pričneva vzgajati okrog 15. 4. in jih na prosto sadiva okrog 15. 5., čeprav nevarnost slane pri nas ostaja do vse do 1. 6. Zaradi tega presajene sadike pokrijeva s tunelčkom iz žice in vrtne koprene. Rdečo peso bi na drugi strani na gredo sejala šele okrog 1. 5., ker je prst pred tem še prehladna. Tako bi prvi kalčki vzklili po enem tednu, po dveh tednih pa bi bila rastlina še izjemno majhna. Razlika med pridelkom sejancev in sadik pri rdeči pesi je tako med 4 in 6 tedni v prid sadik. Toliko prej bomo namreč lahko pobrali pridelek. To pa v praksi pomeni, da bomo gredo lahko spet zasadili z novimi sadikami mesec dni prej. Če bomo po pesi sadili sadike solate (in ne sejali), bomo tudi v drugem turnusu grede prihranili mesec dni. To je skupaj 2 meseca na sezono, to pa je že dovolj časa, da solati sledi še en jesenski posevek, na primer špinača, motovilec, radič, kitajsko zelje …

Čas je prostor. Z vzgojo dveh turnusov sadik za eno gredo smo prihranili 2 meseca časa. Če je naša vrtnarska sezona na primer dolga 6 mesecev, to pomeni, da smo prihranili ⅓ grede. Tako na treh gredah z vzgojo sadik eliminiramo potrebo po četrti gredi, ne da bi žrtvovali količino letnega pridelka.

Kako se v praksi lotiti vzgoje sadik?

Za vzgojo sadik je pomembno naslednje: dobro načrtovanje, zelo svetel prostor, stalna temperatura (ne nad 25 stopinj in ne pod 15 stopinj Celzija), relativno visoka zračna vlažnost (nad 70 % relativne zračne vlažnosti), kakovosten substrat, zalivanje 2-krat dnevno in dognojevanje v kasnejših fazah razvoja. 

Sama sva za vzgojo sadik namenila k hiši prislonjen rastlinjak, v katerem prezimujejo kokoši. Ko kokoši spomladi preseliva na prosto, lahko začneva z vzgojo sadik. Kokošji nastilj zmečeva na kup, ki s komostiranjem zagotavlja vlago, toploto in ogljikov dioksid. V rastlinjak namestiva police in mize, na katerih so pladnji za substratne kocke ali lončki. 

V preteklosti sva sadike vzgajala v multiploščah za večkratno uporabo, vendar so se izkazale za nerodne pri presajanju, saj so pogosto pokale, zato sva jih letos zamenjala s pladnjii in substratnimi kockami. Model za substratne kocke sva kupila na spletu (t.i. soil blocker) in letos se je izkazal za odlično nadgradnjo lončkov in platojev, ker se pladenj kock naredi skoraj enako hitro, kot bi polnili plato, presajanje pa je mnogo, mnogo hitrejše. Aljaž lahko v le dveh minutah napolni pladenj s 70 kockami.

Ekološki substrat za sadike in ekološko gnojilo iz ribjega hidrolizata sta ene od redkih stvari, ki jih kupiva. Dober substrat je težko namešati doma, saj je to mešanica kokosovih vlaken (ali šote), kakovostnega komposta, perilita in ekološko neoporečnih gnojil. Kupljeni mešanici zaradi inokulacije s koristnimi mikroorganizmi dodava majhen delež svojega komposta. Vse navedene sestavine dajo primerno rodovitnost, zračnost in sposobnost za zadrževanje vode. Če bi sadike vzgajali le v kompostu, bi se lahko zgodilo, da bi substrat predolgo ostal moker, kar negativno vpliva na korenine. Ali pa bi se preveč posušil in bi postal hidrofoben. Takšne so najine izkušenje. 

Substrat dobro namočiva in to omogoči, da ga s pomočjo modela (t.i. soil blocker) oblikujeva v kocke. Substrat mora biti mnogo bolj moker, kot bi mislili, da je dovolj. Le tako nastanejo lepe kocke.

Soil blocker, ki ga uporabljava, oblikuje po 4 kocke velikosti 4 x 4 x 4 cm s sejalno jamico na vrhu. V to sejeva od 2 do 3 semena, zato ker vsako seme ne vzkali. Če se nama pomotoma vsuje več semen ali če vzkalijo vsa, višek rastlin populiva, pustiva pa le najmočnejše. V povprečno gajbico ali pladenj narediva od 50 do 70 kock. Tako en pladenj zagotovo zadostuje za zasaditev grede s 40 cvetačami, višek pa so rezervne sadike. Če teh vseeno ne porabiva, jih podariva.

Sadike zalivava 2-krat dnevno, zjutraj in zvečer. Tako preprečiva pretirano izsušitev substrata pri bolj zrelih sadikah, ki z rastjo postajajo vse večji porabnik vode. Sadike vedno zalijeva v dveh intervalih. Najprej samo toliko, da se površina substratnih kock navlaži, šele navlažena pa lahko zares vpije vodo iz drugega intervala zalivanja.

Po treh tednih rasti začneva z dognojevanjem z v vodi razredčenim tekočim gnojilom iz ribjega hidrolizata. To pa zato, ker so sadike do takrat že dodobra izčrpale majhne kocke. Foliarno dognojevanje (pršenje mešanice s pršilko) je potrebno 2-krat na teden. 

Pri vzgoji sadik ne uporabljava ogrevanja ali umetne luči, kljub temu da bi bil rezultat lahko boljši. Vzgoja sadike tako ne traja tri tedne tako kot v komercialni pridelavi, pač pa tudi do pet tednov. A tako vzgojene sadike so bolj odporne in so nared ravno pravi čas za presajanje. 

Utrjevanje in presajanje

Čisto vsako sadiko je potrebno pred presajanjem na prosto utrditi. Tako imenujemo postopek, ko mlade rastlinice vzamemo iz rastlinjaka in jih postavimo v zavetrno lego na prosto. Tam prvič izkusijo sonce in veter, dva pomembna dejavnika, ki ju niso zares izkusile v rastlinjaku. Zato nanju še niso povsem prilagojene. V procesu utrjevanja se sadike privadijo na zunanjost, tako da razvijejo močnejše steblo, ki bo kljubovalo vetru in mlade nežne liste preoblikujejo v odpornejše. 

Platoje s sadikami za presajanje pri nas utrjujeva od 3 do 5 dni, in sicer tako, da jih zjutraj postaviva iz rastlinjaka, zvečer pa jih zopet pospraviva na varno pred nizkimi temperaturami. Šele nato sledi presajanje. Pri presajanju izbereva primeren trenutek, idealno je pred deževnim obdobjem, v času, ko ni prevelike sončne pripeke. Če rastline presajava poleti, se “šoku” presajanja izognemo tako, da na loke iz mreže namestimo 30-odstotno senčilno mrežo, ki jo po nekaj dneh odstranimo. 

Pri izbiri dnevov sejanja, presajanja in pobiranja pridelka v vrtu nikoli ne gledava na sicer popularne setvene koledarje ali lunine mene, pač pa sama presojava ekološke pogoje, kdaj je ugoden čas za presajanje. Če je na primer na “dan za presajanje listnih rastlin” najbolj vroč dan v letu, sadik seveda ne bomo sadili. Ali pač?

Po najinem mnenju so namenski koledarji prevelika komplikacija glede na količino preostalega dela, ki ga imava. Rezultati najinih metod pa govorijo v prid temu, da se bova še naprej ravnala glede na vremenske razmere in najino časovno razpoložljivost.

Nekateri posebni primeri vzgoje sadik

Večino sadik lahko vzgajamo direktno v sadilnih kockah, obstajajo pa tudi vrste zelenjave, ki jih vzgajamo drugače zaradi njihovih posebnih zahtev.

Nekatere vrste sejemo direktno na prosto. To je veliko lažje pri berivki, korenčku, špinači, motovilcu, rukoli, redkvici, repi in še nekaterih drugih rastlinah. 

Setev v gajbice brez uporabe kock je zelo enostavna v primeru pora. Tako majhno semensko vrečko (cca 150 semen) porabiva v gajbici velikosti 40 x 30 cm, v katero streseva 10 cm substrata. V dveh mesecih so majhni pori pripravljeni na presajanje. Sama v gajbicah vzgajava tudi sadike rož.

Nekatere rastline je potrebno pričeti vzgajati že mnogo prej, na primer paprike, paradižnike, jajčevce …, poleg tega omenjene vrste zelenjave pikiramo in vsaj 1-krat presajamo, da tako izboljšamo rast korenin. Sadike po korakih presajamo tako, da jih sadimo do globine prvih listov v le nekaj večji lonček. Tako bodo iz stebla pognale korenine, kar jim bo v odraslosti pomagalo pri vnosu hranil in pri odpornosti na sušo.

Poseben primer je zelena, ki za kaljenje potrebuje svetlobo. Zato semena zelene raztreseva na krožnik s substratom in jih ne pokrijeva, pač pa jih le rahlo vtisneva v moker substrat. Semena zelene so izjemno majhna in bi jih bilo že zaradi tega nemogoče sejati direktno v kocke ali lončke. Nato traja 14 dni, da zelena vzklije, in še dober teden, da je pripravljena na pikiranje (to je rahlo puljenje majhnih rastlin z golo korenino in sajenje v substratne kocke). Pri pikiranju zelene, za razliko od mnogih drugih vrst zelenjave, ne smemo saditi globlje od nivoja klitja. Nato vsaka sadika zelene počasi raste in je šele čez dobra dva meseca nared za presajanje.

Če se želiš naučiti več o praktični vzgoji sadik, pripravi gred, presajanju in drugih sodobnih vrtnih opravilih, si oglej našo delavnico Vrhunsko vrtnarjenje. S spomladanskimi termini pričnemo že v soboto, 3. 6.!