Osnove regenerativne pridelave

Podnebne spremembe (suša, vročinski valovi, spremembe padavinskih režimov), aktualna nestabilnost dobavnih verig hrane, degradacija okolja in izguba hranilne vrednosti industrijsko pridelane hrane so največji izzivi, s katerimi se soočamo na področju prehranske varnosti in na katere moramo najti lokalne odgovore. 

Sama sva že pred več leti vedela, da je petrokemično industrijsko kmetijstvo eden od globalno največjih krivcev za podnebne spremembe. To pa zaradi mehanskih metod obdelave prsti (oranje) in zaradi ogromne koncentracije živali na majhnem prostoru, ločenih od ekosistema. Svoje doda še velika poraba energentov ter vseh vrst škropil in umetnih gnojil. 

Industrijska hrana je docela ločena od kompleksnega krogotoka hranil, ki poteka v našem okolju in je zato izgubila okus, kar pa je še bolj zaskrbljujoče, pa je upad ključnih makrohranil. O tej temi nisva veliko vedela, že pred leti pa se nama je zdelo, da je domača, na zdrav način pridelana hrana, boljšega okusa in bolj vabljiva za uživanje. In danes nama je jasno, da je to posledica večje koncentracije hranil, ki se jim naše telo ne more upreti. Če nama na krožnikih ponudijo tri enake artikle, enega industrijskega, enega tradicionalno in enega regenerativno pridelanega, bova natančno vedela, kateri sodi kam. 

Opisani upad hranilnosti in okusnosti hrane je seveda posledica slabih praks ravnanja s prstjo in favoriziranja hitrorastočih živali in rastlin ter rastlinskih sort z dolgo dobo skladiščenja (t.i. hibridi). A v obeh primerih se vse začne v prsti in to je področje znanja, ki je čisto novo. Tako za naju kot tudi globalno. 

Znanstveniki so šele v preteklem desetletju odkrili, kako zares pridejo mikrohranila v našo hrano. Vse se začne v simbiozi rastlinskih korenin in mikroorganizmov v tleh. To so mikrobi (glive, bakterije, enoceličarji in večceličarji), ki v zameno za koreninske eksudate mikrohranila pridobijo iz mineralne osnove v prsti in jih izmenjajo z rastlinami. Le dobro delujoča prehranska veriga v prsti lahko zagotavlja vsa hranila.

Prav neverjetno je, da so skoraj vsa hranila v naši prsti že prisotna, a jih moramo še vedno nadomeščati z dodatnim gnojenjem. Razlog za to je, da mehanska obdelava prsti (oranje, frezanje, štihanje) oslabi prehransko verigo v prsti, še bolj pa jo uničijo slana mineralna gnojila, herbicidi, pesticidi, insekticidi, fungicidi … V industrijskem kmetijstvu se prst in njena prehranska veriga še vedno tretira le kot preprost substrat za vzgojo rastlin. 

In zaradi dolgoletne enake obdelave so mehanske metode kmetijstva pripomogle k izgubi tretjine rodovitne prsti na zemlji, na ostalih zemljiščih pa odločno prispevajo k zmanjšanju deleža organske snovi v prsti. Ta se zaradi nenehne izpostavljenosti zraku, na primer pri oranju, hitreje razkroji in pretvori v ogljikov dioksid … 

PROBLEM OGLJIKOVEGA DIOKSIDA

Ogljikov dioksid je plin brez barve in okusa. V milijonu delcev zraka je le 405 delcev ogljikovega dioksida. Pred industrijsko revolucijo pa je bilo le 280 delcev na milijon delcev zraka. Navidezno malo, a zraka je zelo veliko. 

Ogljikov dioksid je plin, ki deluje toplogredno. V geološki zgodovini Zemlje obstajajo obdobja, ko ga je bilo več, in obdobja, ko ga je bilo manj. Ko ga je bilo manj, je bilo hladnje in obratno. Če gremo dlje v preteklost, lahko zasledimo geološka obdobja, v katerih je bila Zemljina atmosfera zelo topla in so jo sestavljali še hujši toplogredni plini (metan), bila je čisto brez elementarnega kisika O2. 

A vse se je spremenilo s pojavom fotosinteze. Toplogredni CO2 je postal hranilo za rastline, ki ga s pomočjo vode in sončne svetlobe spremenijo v sladkorje in kisik. V tem procesu je toplogredni plin odstranjen in shranjen v obliki rastlinske biomase nad zemljo in pod njo. V geološki preteklosti Zemlje so na ta način nastala velika nahajališča nafte, premoga in zemeljskega plina. To je bil nekoč toplogredni plin, ki so ga rastline v daljnji preteklosti že odstranile iz oračja, skupno ime za vse našteto pa je zato fosilna (!!!) goriva.

Izsuševanje mokrišč, stalno širjenje obdelovalnih zemljišč z odstranitvijo nativne vegetacije sta ključna faktorja za zmanjšanje globalnega potenciala za shranjevanje ogljikovega dioksida. Stalna mehanska obdelava in poraba fosilnih goriv pa sta ključna faktorja za dvig koncentracije ogljikovega dioksida v zadnjih 200 letih.

Da bi zares razumeli naš planet, se moramo ozreti v geološke sloje. Pojav fotosinteze je v celoti spremenil planet, saj je znižanje deleža toplogrednih plinov povzročilo ohlajanje in stabilizacijo podnebja. (Včasih celo malce preveč: prve cianobakterije naj bi povzročile huronsko poledenitev, ki je trajala 300 do 400 milijonov let). 

V milijonih let od pojava življenja so se oblikovali kompleksni ekosistemi, katerih interakcije imajo en skupen imenovalec: povečati število interakcij, pretok snovi in energije skozi ekosisteme, tako da se kar se da veliko toplogrednih plinov predela v organsko snov. In pri tem imajo vsi deležniki ekosistema ključno vlogo. Rastline lahko fotosintetično sposobnost izkoristijo tako, da se na enem mestu prilagodijo na svoje okolje, da so kar se da produktivne. Na drugi strani pa so živali tiste, ki to rodovitnost premikajo naokrog in skrbijo za “vzdrževanje” rastlin. Tretje kraljestvo v tej zgodbi pa so glive. To je informacijski sistem, ki skrbi za to, da se odmrla organska snov pretvori v rodoviten substrat za novo življenje.

REŠITEV PROBLEMA

Prst je največji globalni ponor ogljikovega dioksida. V prsti je v obliki organske snovi shranjenega 2-krat več ogljikovega dioksida, kot ga je skupaj v vsej atmosferi, živalih in rastlinah. Organska snov je v prst prišla na 3 prevladujoče načine, odvisno od podnebja in ekoloških procesov, ki potekajo. Ti načini so:

Rastlina ali njeni deli na mestu odmrejo in se razkrojijo, kar tvori humusni sloj prsti.

Črede pašnih živali poskrbijo za pretvorbo biomase v iztrebke, ki obogatijo prst z organsko snovjo, hkrati pa del rastlin poteptajo k tlom, kjer se zgodi tisto, kar je opisano v prvi točki.

Del organske snovi je neposredna posledica prehranske verige v prsti (biomasa mikroorganizmov), ki obstaja zaradi koreninskih eksudatov in razkroja organske snovi.

V vsakem ekosistemu to poteka na različne načine, a globalno gledano se največ ogljikovega dioksida lahko shranjuje tam, kjer je hladno in mokro. To je v mokriščih, v travinjah zmernega pasu in v borealnem gozdu (tajga). 

Visualizing Carbon Storage in Earth’s Ecosystems

“In ker želiva biti del rešitve, sva se odločila, da na svojem zemljišču povečava skladiščenje ogljikovega dioksida.”

In prav kmetovanje je najprimernejši način, da dosežemo kaj takega. Ampak ne industrijsko ali tradicionalno kmetovanje, pač pa regenerativna pridelava. 

Regenerativno pridelava poskrbi za to, da simulira naravno delovanje ekosistema in neguje sposobnost rastlin za fotosintezo, s pomočjo sončne svetlobe ogljikov dioksid pretvarjajo v organsko snov. Pri tem je seveda ključno to, da rastejo v zdravi, mikrobiološko bogati prsti, zaradi česar so polne koristnih mikrohranil. Živali v takšnem sistemu pa poskrbijo za kroženje rodovitnosti in za mikrobiološko aktivacijo prsti. Živali jedo rastlinsko hrano, nato pa z iztrebki nahranijo prehransko verigo prsti, zaradi česar bodo rastline v prihodnje lahko rastle še bolje, del kroženja organske snovi pa se bo vgradil v prst. Živali so nujni del takšne pridelave. In kontroverzni kravji prdci v  takšni pridelavi so čisto zares plinsko gnojilo za rastline (ko se metan se razkroji v ogljikov dioksid), na drugi strani pa so prdci krav, vezanih v velikih hangarjih, ločenih od naravnih procesov, zares problem. 

NEZAMENLJIVA VLOGA ŽIVALI

Danes najbolj kontroverzno polje debate o industrijski pridelani hrani je zagotovo živinoreja v zaprtih hlevih (ali v ameriških feed lotih), ločenih od okolja, kar povzroča velike emisije metana in ogljikovega dioksida, saj v takšnem sistemu reje ni prsti, ki bi poskrbela za skladiščenje ogljikovega dioksida. Še več, največ emisij je rezultat anaerobnih procesov razkroja v gnojiščih ter kontroverznih kravjih “prdcev”. Poleg vsega je takšna živinoreja zelo kruta.

V osrčju regenerativne pridelave je posnemanje naravnega delovanja ekosistemov, tako da živali migriramo po našem zemljišču in tako omogočamo optimalno gnojenje in “porabo” organske snovi za hrano. Tako človek s svojimi premičnimi ogradami in izpusti postane to, kar je plenilec v naravnem okolju. Plenilec v ekosistemu travinj skrbi za hitro in učinkovito premikanje čred živali, tako da niso predolgo na enem mestu. Tako živali ne prepasejo območja, del biomase poteptajo in gredo naprej. In ta efekt kratkotrajne, skoncentrirane aktivnosti je ključen za skladiščenje ogljikovega dioksida. Na kmetijah za to poskrbimo ljudje. 

Regenerativna pridelava je prijazna do živali, saj teži k temu, da živijo kar se da blizu svojih naravnih potencialov za delovanje v ekosistemu ter so tako večino časa zunaj. Tako živeče živali so ključne za to, da v prst ponovno povrnemo rodovitnost in dvignemo delež organske snovi. To je tudi edini netehnološki način odstranjevanja ogljikovega dioksida, katerega rezultat je trajnostno pridelana hrana. Upala bi si celo napisati, da je prav regenerativno pridelana pašna živina edina zares trajna vrsta hrane v našem podnebju. Poleg zelenjave z našega tržnega vrta.

TUDI NAJMANJŠE ZEMLJIŠČE JE PRIMERNO

Pri Hiši Mandrova se s takšno pridelavo na mikronivoju ukvarjava že 4 leta. Pridelava skoraj 70 % lastne hrane v izjemno zahtevnih podnebnih pogojih in na le 1,2 hektara kmetijske površine kmetijskega zemljišča izjemno nizke bonitete. 

A tudi manjše zemljišče je primerno. Za vzgojo 25 brojlerjev potrebujemo 300 kvadratnih metrov površine za en turnus. Za pašno rejo puranov tudi ne potrebujemo veliko prostora, večje živali pa so druga zgodba. 

V eni izmed objav sva že opisala sisteme pridelave, ki sva jih vzpostavila pri Hiši Mandrova. Imava gozdni pašnik (zaraščeno kmetijsko zemljišče), ki opravlja dve vlogi: je pašnik za prašiče in lesna njiva. Imava dva velika učna vrta brez prekopavanja in rotacijske pašnike. Vsako leto dodava novo vrsto živali, zato da ustvarjajo celovit načrtovan ekosistem, katerega cilj je učinkovita pridelava in izboljševanje zemljišča.

Regenerativna pridelava je pridelava prihodnosti. Zato sva vse svoje izkušnje strnila v edinstveni delavnici Regenerativne samooskrbe, na kateri sva v dveh letih sprejela že preko 120 obiskovalcev. Na delavnici natančno razloživa kontekst takšne pridelave in pokaževa najboljše prakse vzgoje živali na majhnih zemljiščih. V letošnjem letu bo delavnica potekala med junijem in septembrom 2023, rezervirate pa jo lahko na naši spletni trgovini.