Zaraščene površine so nova priložnost

V preteklosti je bila potreba po energiji, materialu in pridelavi hrane zelo velika, zato so marsikje gozd izkrčili in ga spremenili v pašnike. 

Gozdov je bilo v Sloveniji tik pred 2. svetovno vojno le 36 %, danes pa jih je 60 %. Številka pa se še povečuje. Na drugi strani pa se vzporedno z naraščanjem deleža gozda zmanjšuje lokalna pridelava kakovostne hrane.

“V zadnjih desetletjih so se zarasli številni pašniki in travniki, najprej na območjih s slabšo dostopnostjo, hribovitostjo in razvojnimi problemi, nato še nekateri na boljših območjih.”

Takšen primer sta tudi Novi Kot in občina Loški Potok. V preteklosti so si morali skoraj vso hrano pridelati doma in paša živine je bila pomemben vir hrane. Svoj pomen je izgubila z industrializacijo kmetijstva in dokončno globalizacijo prehranskega trga po vstopu v EU. 

Včasih so vzpostavitvi pašnikov in travnikov namenili res veliko dela. Drevesa so podirali z ročnim orodjem, vlačili s konji, kamenje so trebili ročno, ravno tako so terase oblikovali ročno. Če se tega zavedamo, drugače razmišljamo o zaraščanju površin.

“Zaraščena kmetijska zemljišča v veliko predelih predstavljajo velik, celo nepovraten izziv, saj je na njih težko spet vzpostaviti pridelavo ali pašo, vsaj v obstoječem modelu kmetijstva, ki temelji na velikih stroških in mehanizaciji.”

A obstaja tudi druga pot. Nama je bilo že od začetka jasno, da so živali ključne za dobro delovanje ekoloških procesov na naših zemljiščih in da lahko z njimi uravnavamo zaraščanje ter njegove posledice. Živali so pomembne za boljše kroženje hranil (ogljika in dušika) in s tem za rodovitnost. Pomembne pa so tudi za mentalno in fizično zdravje človeka.

“Sama sva se tega zavedala že zelo zgodaj in tako pred štirimi leti pričela z regenerativno pridelavo na zaraščenem kmetijskem zemljišču.”

Zapisati morava, da nimava te sreče, da bi podedovala kos kakovostne obdelovalne zemlje z nekaj infrastrukture in mehanizacije ali da bi ga lahko celo kupila. Sva poklicna mentorja in vizualna umetnika in o čem takem lahko le sanjava. In sanjala bova še naprej! Stvari se zato premikajo počasneje, kot bi si želela, a izjemno ponosna sva na vse, kar sva dosegla in česar sva se naučila. Vse to je prišlo iz srca.

PRAŠIČI NA ZARAŠČENEM ZEMLJIŠČU

Leta 2019 sva kupila majhno, 1,2 ha veliko kmetijsko zemljišče s pripadajočo hišo in nekdanjim zaraščenim pašnikom. To zaraščeno kmetijsko zemljišče je dalo večino materiala za obnovo hiše in skoraj polovico lesa za postavitev novega objekta. Večji del zemljišča je bil tako gosto zaraščen s smreko, da je bila redčitvena sečnja prvi poseg za vzpostavitev pridelave. 

Leta 2019 sva pričela s pašno rejo perutnine v premičnih izpustih na majhnem travniku, s tržnim vrtnarjenjem in leta 2021 še s pašno rejo prašičev na “gozdnem pašniku” (kot mu rada rečeva sama).

“To je ta drugačna pot, ki sva jo ubrala in ki se razlikuje od običajnega kmetijstva.”

Prašičem sva dala možnost, da “izrazijo svoje talente” in v zameno za kakovostno krmo rijejo med odpadom smreke, jedo, kar želijo, ter živijo res zadovoljno in zdravo življenje.

Omeniti pa morava, da je gozdna paša prepovedana od 50. let 20. stoletja, ko so jo prepovedali, da bi spodbudili obnovo gozdov. A pri nas gre za pašo na zaraščenem kmetijskem zemljišču, katerega dejanska raba ni gozdna.

“To je tudi edina možnost, da to edinstveno koristno dejavnost gozdnega kmetijstva (agroforestry) legalno izvajamo. Tako so zaraščena kmetijska zemljišča dejansko priložnost za nekaj novega.”

V preteklosti, na primer, je bila gozdna paša prašičev nekaj običajnega, kar pa je zagotovo škodilo obnovi mladik v gozdu, ker včasih prašičev niso pasli rotacijsko, pač pa so bili na enem mestu. 

V našem sodobnem sistemu reje je ključno, da prašiče redno premikamo. V nasprotnem primeru bodo stalno ogrado (tudi zelo veliko) spremenili v blatno puščavo, če pa bo prevelika, pa bodo vplivali le na majhen del površja.

“Naše ograde v povprečju premakneva vsakih 14 dni. Prašiče gojiva od maja do konca novembra, torej jih premakneva 14-krat.”

Ker trenutno še nimava fiksnih ograj, to doseževa s premičnimi količki in električnim pastirjem. Prašiči imajo v poletnem času na gozdnem pašniku njim ljubo senco, prenočujejo pa kar v preprosti premični hiški. Te se zelo hitro navadijo in kljub temu, da je zelo prostorna, vedno radi ležijo tesno drug ob drugem. 

Na začetku je bilo s smreko zaraščeno kmetijsko zemljišče preplasteno z debelimi sloji iglic in drugim lesnim materialom, brez zeli in podrasti. Če bi se takšnega zemljišča lotili brez živali, bi bili potrebni veliki vložki v mehanizirano delo in dognojevanje, da bi vzpostavili pašnik.

“S pomočjo živali to sicer traja dlje časa, a prašiči poskrbijo za to, da razrijejo lesni sloj in tako spodbudijo rast zeli. Ostanki zeli in iztrebki prašičev spodbujajo aktivnost bakterij v razritem pašniku in tako omogočajo, da se zarastejo tudi manj gozdne rastline.”

KAKOVOST NAMESTO SUBVENCIJ?

V zadnjih letih se veliko govori o odpravi zaraščanja kmetijskih površin. Danes lahko za to dobiš celo subvencijo, ki ni zanemarljiva. A ta subvencija ne prepoznava benefitov gozdne paše, saj predpisuje golo sekanje površin. In to so večinoma površine, na katerih so 10 do 30 let stara drevesa, v našem primeru so bila stara 50 let, z nekaj podmladka.

Bolj smiseln ekološki ukrep bi bil redčitvena sečnja, ki sva jo že opisala. Zrela drevesa sva uporabila za les, pustila pa sva 20 let stara drevesa za gozdni pašnik.

“Tako bova lahko čez 30 let lahko izvedla še eno sečnjo, pod krošnjami pa bomo lahko vseeno imeli gozdni pašnik.”

Benefit takšnega sistema je večplasten: 

• Zemljišče je koristna lesna njiva s pričakovano srednjo kakovostjo lesa in znanim časom, ko bo ta na voljo za uporabo. Ekološko je to pomembno zaradi učinkovitega zajemanja in skladiščenja ogljikovega dioksida v obliki lesa.

• Za spremembo iz glivno prevladujoče gozdne prsti v uravnoteženo travniško je potreben čas, predvsem pa živali. V našem primeru so to prašiči, ki rijejo debele plasti iglic in tako aktivirajo semena trav in zeli. 

• 30-odstotna pokritost z drevesnimi krošnjami je optimalno produktiven habitat, ki v naši geografski širini tvori največ organske snovi (v prsti, v lesu, nadzemno), kar pomeni, da najučinkoviteje zajema ogljikov dioksid in blaži posledice podnebnih sprememb.

• Živali v gozdnem pašniku najdejo zelo raznovrstno hrano, dosti bolj raznovrstno kot le na monokulturnih pašnikih in vsekakor bolj kot v konvencionalni reji. 

• Gozdni pašnik je investicija za prihodnost. Tako polovico krme dokupiva, polovico pa jo vzgojiva na vrtu.  Ta investicija v krmo je dejansko investicija v živalsko delo in gnojenje. 

KAKO NAPREJ?

Po dveh letih rotacijske paše prašičev že vidiva odlične rezultate. Z rednimi premiki na majhnem prostoru lahko zelo dobro nadzirava učinek živali na površje in tako res nadzorujeva, kako poteka ekološka regeneracija zemljišča.

“Živalim nikoli ne pustiva, da bi bile preveč časa na enem mestu. To bi vodilo v prepašenost, zbitost prsti in kasnejšo erozijo.”

Naše nekdaj zaraščeno kmetijsko zemljišče se v primerjavi s prvotnim stanjem spreminja v raj biodiverzitete. Zemljišče bo po treh letih že skoraj primerno za naselitev novih vrst živali, ki bodo prav tako vključene v rotacijsko pašo. Prašiči spodbujajo rast zeli in grmov, ki bodo lahko dobrodošla hrana za koze.

Večina obiskovalcev naših delavnic prvič vidi prašiče v takšnem habitatu. In tam so res srečni, krasni pašni prašiči. Prašiči imajo talent za ritje, ki ga z veseljem izkazujejo in v dobrem sistemu reje nam s tem lahko celo pomagajo. To so srečni prašiči, njihova kakovost pa je zaradi življenja brez stresa, raznolike prehrane in prostega gibanja res izjemna.