Prav res neverjetno je, kako zelo hitro mine pet let. Spomin pa vedno, čisto vedno poskrbi za to, da v mislih ostanejo le t. i. highlighti – uspehi in padci, medtem ko čudežne sile v možganih poskrbijo, da sledovi za čisto vsakdanjimi napori izginejo… enostavno jih ni več. Na primer spomin na prekladanje težkih, mokrih bukovih plohov. Če ne bi bilo fotografij, se nihče niti ne bi spomnil, kako zelo trde so bile tisti dan roke…
Vse skupaj se zdi, kot bi čas in najino delo skompresirala kaka črna luknja in ga izpljunila v obliki palačinke 😀 ali pa še raje kolaža novih lesenih izdelkov, ob katerih se nihče ne spomni vloženega dela. Kot rečeno, čez nekaj časa ostanejo le vrhunci, ti pa s tabo ostanejo vse življenje.
Tokrat po zelo dolgem času piševa blog objavo, ker sva si pozimi vzela čas, da urediva spletno stran (!!!), izdelava nove mizarske projekte v delavnici, urediva nekaj zadev na zemljišču, ki jih še nisva predstavila, jih pa kmalu bova… Tokratna objava je namenjena temu, da pokaževa proces in fotografije, kako je potekala izdelava bukove delavniške mize, novega osrednjega kosa najinih delavnic, ter nekaj manjših izdelkov.
DVE VELIKI BUKVI
To, da čas res hitro leti, je včasih tudi dobro. Sploh z vidika lesnih projektov. Pet let je namreč ravno dovolj dolg čas, da se žaganci trdega mizarskega lesa dobro osušijo in so pripravljeni za nadaljnjo obdelavo. V tem času se debeli in zahtevni plohi dodobra “razmigajo” in osušijo. Šele ko mine vsaj toliko časa, so ravno pravi za obdelavo – če pa bi čakali dlje, bi lahko bili že polni lukenj, ki jih povzročijo številni lesni črvi.
Tole je zgodba, ki se je spletla pred petimi leti. Izdelava drv in rešena hloda bukve (levo) ter razžagovanje na domači žagi (desno spodaj).
Tokratna zgodba se je začela pred petimi leti, ko sva na zaraščenem delu najinega zemljišča posekala dve bukvi, iz katerih sva sprva želela narediti drva. Še dobro, da imava mnogo fotografij, da se lahko spomniva mile januarske zime, ki je omogočala tovrstne podvige. Med delom sva ugotovila, da je drv iz vej in zgornjih hlodov čisto dovolj, zato sva se brez pravega načrta odločila, da spodnja hloda nažagava na plohe in debelejše deske. Žagance nama je pripravil sosed Toni na njegovi žagi, za kar sva mu hvaležna.
Takrat še nisva čisto dobro vedela, kaj želiva z žaganci, a imeli so svojevrstno sentimentalno vrednost, saj sta bili to eni izmed prvih podrtih dreves na najinem zemljišču. Poleg tega sta bili drevesi precej mogočni, zato sva imela do velikih hlodov veliko spoštovanja.
NOVA DELAVNIŠKA MIZA
Ena bukev je bila izjemno čokata in grčava, ker je rasla na pašniku in se je lahko neomejeno razvejala na vse strani. Iz takšnih žagancev kakšne posebne kakovosti lesa ni pričakovati, zato sva se odločila, da jo nažagava na debelejše plohe. Dolgo sva sanjala o tem, da bi iz njih naredila mizo iz enega kosa, a bukev pač ni les, s katerim bi se lahko igral. Ima močne notranje napetosti in tudi na videz lepi hlodi se izjemno zvijajo. Brez pretiravanja. Če ne verjameš, poskusi sam 🙂
Takole se je zgodba bukovih plohov nadaljevala letos pozimi. Najprej s paranjem na lamele, poravnavanjem, skoblanjem, lepljenjem v delavnici…
Široki in težki plohi sprva niso imeli posebnega namena, zato sva nanje gledala nekoliko zviška, predvsem zaradi slabe kakovosti lesa. Vedno so lahko spet drva. Plan A so drva, plan B pa so itak spet drva. Tako da – karkoli se zgodi, se zgodi. Ampak kot mnogokrat v življenju se stvari poklopijo na ravno pravih mestih.
Tako sva letos ugotovila, da bova v delavnici potrebovala veliko mizo za sestavljanje, izdelovanje manjših izdelkov in za izobraževalne vsebine delavnic. Končno je bukev dobila svoj namen – in to tak, ki je vreden tega, da sva drevesi posekala, shranila in dala razžagati.
Monolitna miza s prostorom za shranjevanje škatel z orodjem in previsom za shranjevanje stolov (levo) ter detajl kotnega spoja masivne mize in monolitne vertikalne površine (desno) s kar pretirano velikimi roglji (rogličenje).
STOLI ZA K MIZI
Pod previs v mizi bodo pospravljeni novi stolčki. Višina stolčka je nekoliko višja od običajnih (63 cm), prav tako je višja tudi miza (85 cm). To omogoča dinamično delo v delavnici, ki zahteva pogosto vstajanje zaradi iskanja orodja, priprave kosov in drugih opravil…
Manj je več. In to vsekakor drži. Omejitve lesa je treba sprejeti kot izziv za oblikovanje. Zato sva iz nekoliko tanjših, a bolj kakovostnih kosov izdelala minimalistične delovne stolčke. Njihova posebnost so profilirana sedala iz različnih vrst lesa – večinoma odrezkov drugih mizarskih projektov –, ki bodo obiskovalcem omogočala, da spoznajo občutek in otip posamezne vrste lesa.
Omejitve lesa nas pogosto prisilijo v čudovite minimalistične rešitve, na primer stoli izdelani iz zelo tankih elementov, kar je v resnici posledica tega, da sva imela na voljo tanke žagance. Profilirano sedalo je izdelano iz kosa debelejšega bukovega lesa.
NOVA KOŠARA IN VABILO NA MILANO DESIGN WEEK
Pozimi sva začela izdelovati še eno domačo košaro za delavniške odpadke – iz lipovega dna in leskovih viter na kolesih, da jo je mogoče premikati tja, kjer nastajajo odrezki. Ti bodo polnili košaro, iz košare pa bodo polnili najino peč. Oblikovala sva posebne ročaje, ki omogočajo, da je košara zvrhano naložena, ko jo voziš ali nosiš.
Izdelava tele prelepe košare za drva traja že celo zimo. Eden zadnjih korakov preden jo zapakirava za v Milano je bila izdelava bukovega ročaja (zgoraj), narejenega iz odrezka bukove mize.
Izdelava košare še ni končana, ker gre za velik projekt, a tokrat imava srečo – točno veva, kdaj in kje jo bova dokončala: v Milanu! Kuratorska ekipa slovenskega paviljona MATERIAL BAR na Milanskem tednu oblikovanja naju je povabila, da sooblikujeva program paviljona s predstavitvijo najinega dela z naravnimi materiali v obliki kreativne delavnice. To je idealna priložnost, da košaro dokončava skupaj z obiskovalci in jo vpeljeva v kontekst sodobnega oblikovanja. Hkrati čutiva tudi izjemno odgovornost, saj je to vabilo velika potrdila najine vizije izgradnje odporne skupnosti, prepleta sodobnega življenja in tradicije obdelave lesa.
Res neverjetno. V Milano bodo tako potovale tudi frišne leskove palice iz najine planote.
Se vidimo tam!