Spoznaj najino življenjsko zgodbo
Sva Eva in Aljaž.
Sva Eva Pavlič Seifert, umetnostna zgodovinarka in magistra vizualne kulture, ter Aljaž Celarc, geograf in magister dokumentarne fotografije. Sva umetniški tandem, mentorja, regenerativna pridelovalca in strastna samograditelja.
Najino poslanstvo je ustvarjanje odprtega učnega okolja Hiše Mandrova, v katerem nastajajo ideje za ekološko, samosvojo in prizemljeno bivanje. Po večletnem delovanju na Nizozemskem in Finskem sva čutila potrebo po globlji povezanosti z okoljem in samooskrbi, kar naju je pripeljalo na slovensko podeželje.
Leta 2019 sva zapustila prestolnice zahodne evrope in se preselila na eno od najodročnejših visokih kraških planot v Sloveniji, kjer sva začela obnavljati staro domačijo pri Mandrovih.
V nekaj letih sva jo čisto sam prenovila, oblikovala za sodobno in varčno bivanje ter odkrila pozabljeno tradicijo ročne obdelave lesa.
Na 1,2 ha zemlje sva začela z regenerativno pridelavo hrane, na 800 m nadmorske višine imava tržni vrt, pašnik in gozdni pašnik. Leta 2021 sva začela izvajati delavnice o gradnji z lesom, regenerativnem kmetovanju in tržnem vrtnarjenju, doslej sva mentorirala več kot 480 udeležencev.
Leta 2022 sva izdala knjigo »Življenje in delo z lesom: Od drevesa do izdelka«, praktični učbenik trajnostne gradnje. Leta 2022 se nama je rodila hčerka Varja, leta 2024 pa še sin Mirt.
Iz mestnega vrveža na Planoto!
To sva midva leta 2019, tik po selitvi na planoto.
Najina pot na planoto se je začela že v času, ko sva živela utečeno, urbano življenje v Rotterdamu. Delala sva po naročilu drugih, živela v udobnem najetem stanovanju in si vsakdan polnila z drobnimi delci udobja.
A pred šestimi leti sva začutila notranji nemir. Preplavilo naju je spoznanje, da je možno živeti drugače, bolj polno, če sprejmeva več odgovornosti za svoje življenje in poskusiva več stvari ustvariti sama. Iz danes na jutri sva se odločila, da zbereva nekaj skromnih sredstev, se vrneva v Slovenijo in na eni izmed najbolj odročnih kraških planot med Čabranko, Snežnikom in Risnjakom kupiva hišo z majhno posestjo.
Veliko evropsko mesto sva tako zamenjala za smreke. Preselila sva se na območje visokih kraških planot, ki zavzemajo skoraj polovico ozemlja Slovenije, predvsem na njenem jugu. Te kraje zaznamujejo gozdovi in les,
saj spadajo v največje strnjeno gozdno območje v Srednji Evropi, ki se razteza od roba Ljubljanske kotline prek Snežnika, Javornikov in gozdov Kočevske vse do Gorskega kotarja ter velikega dela Hrvaške.
Poraščenost z gozdovi je še posebej izrazita v krajih okoli Loškega Potoka, Babnega Polja in hrvaškega Čabra. Na eni izmed neizrazitih planot med temi kraji se nahaja tudi Kotarsko podolje z vasema Novi in Stari Kot. Zaradi odročnosti in tradicionalne povezanosti s sosednjimi hrvaškimi kraji sta vasi kulturno in geografsko gledano del širše regije Gorskega kotarja.
V teh krajih sva pognala nove korenine. Sama sva obnovila staro domačijo, zanjo izdelala pohištvo, zgradila več pomožnih objektov, se naučila vrtnarjenja in skrbi za živali ter se posvetila učenju novih rokodelskih veščin. Tako sva ustvarila Hišo Mandrova in z njo se ja začela najina edinstvena nova karierna pot.
To so kraji,
kjer kraljujejo gozdovi
... v gozdovih pa jeleni, medvedi, risi in volkovi. Kjer je "devet mesecev zima, tri mesece pa mraz", kot se radi pošalijo domačini. Kjer se preprosto najdeš - ali pa tudi ne. Kraji, ki ponujajo izziv za človeka in pol ter so tradicionalno redko poseljeni, saj so možnosti za kmetijstvo zaradi hribovitega terena, hladnega podnebja, dolgih in namočenih zim ter plitve prsti zelo omejene.
To so kraji "bajt"
Na območju Gorskega kotarja in deloma Kočevske je značilna skeletna lesena gradnja z masivnimi lesenimi polnili sten, ometanimi z apnom. Domačije znane pod imenom bajte imajo strme strehe, ki so bile tradicionalno krite s skodlami (v teh krajih jih imenujejo šindra).
Stare domačije v vasi Novi Kot imajo osojno stran vkopano v pobočje, na prisojni pa imajo vhod v klet in vodnjak. Polnadstropje s severnim in južnim gankom se vzpenja nad visok zimski sneg. Celoten prostor pod ganki je bil včasih zaseden z drvmi za dolge, mrzle zime.
Domačija pri Mandrovih leta 2019, tik pred začetkom obnove. Preden sva jo kupila, je samevala skoraj dve desetletji.
Najina obnova "bajte" v lastni režiji
Domačija pri Mandrovih je bila zgrajena leta 1953 na tradicionalen način le z domačim lesom, apnom in kamnom. Je poseben primer skeletne gradnje s pokončnimi lesenimi polnili sten (plohi), na katere so pritrjene kantinele (poševne letvice), ki služijo za podlago apnenim ometom. Domačija je pod eno streho združevala senik (podstrešje), bivalni prostor (polnadstropje), hlev in shrambo (klet).
V objekt, njegovo zgodbo, zasnovo in večnamenskost sva se zaljubila in pohitela, da ga rešiva pred propadom.
Prašno odstranjevanje stropa na mestu, kjer je danes svetlobna galerija. Na tleh so vidni ostanki kantinel in apnenega ometa.
Med prenovo sva skoraj šest mesecev živela v majhni sobici, brez kopalnice, z eno samo pipo na dvorišču. Delala sva od jutra do večera.
Ekološki gradbeni materiali
Hiša ima dva ganka, osojnega in prisojnega. Danes sta prenovljena in zastekljena. Osojni služi kot vhodni vetrolov in garderoba, prisojni pa je s prenovo postal priročen zimski vrt za solarno ogrevanje hiše.
Stene sva izolirala z lesno vlaknastimi izolacijami in jih obila s smrekovo prezračevano fasado. Ves uporabljeni les je bil pridobljen z zaraščenega kmetijskega zemljišča, ki ga danes koristno uporabljava za pridelavo hrane.
V notranjosti hiše sva izdelala apnene in ilovnate omete ter skoraj čisto vse kose pohištva. Danes sva dovolj pogumna, da marsikaj izdelava sama, saj imava za to vse potrebno znanje.
Arhitektura usklajena
s podnebjem
Staro leseno osnovo sva ohranila in jo na zunanji strani oblekla s trdimi vodoodbojnimi lesno vlaknenimi ploščami, v notranjosti pa z mehko lesno volno in novimi ometi. Prvotna stena je bila debela le 12 cm, debelina pa se je med prenovo povečala na več kot pol metra.
Hišo zaradi plastovite sestave zidu zlahka ogrejeva z enim samim štedilnikom moči 9 kW. Pokuriva od 7 do 9 metrov drv, ki jih skladiščiva in sušiva pod osojnim gankom.
Streha je strma zaradi pričakovane velike količine snega, le prisojni gank ima položnejšo streho, zaradi česar odlično blokira visoko poletno sonce, nizko zimsko pa posije globoko v notranjost hiše. Ta edinstveni zastekljeni prstor ogromno prispeva k pasivnemu ogrevanju.
Čudovita siva patina vertikalno obite smrekove fasade štiri leta po prenovi. Les je zares poetičen material, če mu le dopustimo, da se izrazi.
Sodobno,
nizkoenergetsko bivanje
Prenova je bila zasnovana tako, da v originalni obliki služi novemu namenu ter omogoča sodobno, nizkoenergetsko in ekološko bivanje.
Stara hiša je pod eno streho združevala senik (podstrešje), bivalne prostore in hlev ter shrambo (klet), danes pa združuje dva zimska rastlinjaka na prisojni steni, zastekljen gank (zimski vrt), manjšo delavnico in shrambo (klet), ustvarjalni studio (podstrešje) ter bivalne prostore.
Tloris hiše je odprt, ločeni sta le majhna sobica in kopalnica, ki je izdelana v nekdanji shrambi. Celoten tloris nadstropja je 75 m².
Prisojni gank za solarno ogrevanje, vzgojo rastlin in sprostitev. Okna in zasteklitev je izdelal Aljaž, uporabil je stara enoslojna stekla, ki jih je rezal kar sam. Okna se odpirajo nihajno, kar prepreči namakanje ganka ob močnih poletnih nalivih.
Kopalnica z jelovimi stenskimi oblogami in doma izdelano omarico z drsnimi vrati. Pult je narejen iz gorskega javorja, zaščiten pa je domačo pasto iz čebeljega voska in lanenega olja. Takšna površina je povsem vodoodporna.
Hiša Mandrova:
Prostor človeka in narave
Hiša Mandrova je stalno spreminjajoč se prostor sodobne vernakularne arhitekture, ki v ospredje postavlja človeka in naravne materiale z vsemi svojimi naravnimi lastnostmi. Nova zasnova hiše se opira na brezčasne, breztehnološke in lokalne rešitve (rastlinjaki, pasivno ogrevanje, odprt tloris, lokalni materiali ...).
Ker sama snujeva vse rešitve, izdelujeva svojo notranjo opremo in pohištvo, prenova še vedno poteka.
Svoje zamisli večkrat izvedeva improvizirano in jih več mesecev testirava, šele nato se lotiva končne izdelave. Tako dobiva številne nove ideje, preprostejše rešitve in najdeva možnosti za ekonomično izvedbo.
Pogled na osojni vhodni gank, zastekljen z rabljenimi okni. Gank služi kot vhodni vetrolov, nekoč pa je služil kot dostop do stranišča na štrbunk (ostanek tega je majhno okence desno).
Osrednji prostor z novimi apnenimi ometi, doma izdelano mizo, košaro, stolico in vrati. Danes je zaradi strešnih oken in svetlobne galerije prostor topel in odprt.
