Koliko komposta je dovolj in kje ga dobiti?

Ko sva pred leti pričela s kompostiranjem, se nisva povsem zavedala, da sva bila v stiku z milijoni mikroorganizmov, ki skrbijo za to, da organsko snov pretvorijo v rodoviten kompost. Pri izdelavi svojih prvih kompostnih kupov sva sledila poenostavljenim receptom iz knjig in z interneta. Zaradi polovičnega razumevanja procesa rezultati niso bili preveč prepričljivi, toda takrat še nisva bila tako posvečena kompostu, kot sva danes.

Ko sva pred leti prvič slišala za tržno vrtnarjenje brez prekopavanja, nama je postalo jasno, da je to prihodnost. A težava je bila, da takšen vrt zahteva relativno velik vnos komposta, vsaj tako sva sprva mislila. Zato sva se posvetila izdelavi lastnega komposta. 

In ko se nečemu zares posvetiš in natančno opazuješ dogajanje, lahko kmalu povežeš koščke celote.

Že po nekaj poskusih kompostiranja ti bo postalo jasno, kako kompostiranje poteka, kaj je ključno za uspešno kompostiranje in kako lahko pri kompostiranju sledimo naravni intuiciji.

Kar je treba povedati v uvodu, je to, da obstaja velika razlika med metanjem organskih odpadkov na kup in kompostiranjem. Če še nikoli nisi poskusil zares kompostirati, še nisi izkusil vrnitve otroške radovednosti, ki ga vzbudi. Iskanje ravnovesja med nadzorom in naključnimi rezultati je nekaj zelo vznemirljivega in to je tisto, kar naju žene dalje. 

Zato je danes sestavljanje kompostnih kupov pravi užitek, vzame relativno malo časa in daje ogromne rezultate. Človek se sploh ne zaveda, koliko koristne organske snovi je okrog nas, dokler je ne zmešamo v kompostne kupe.

Koliko komposta je dovolj?

Vprašanji, ki ju obiskovalci najinih delavnic največkrat zastavijo, sta, kje lahko dobijo kompost in koliko komposta je dovolj za vrt brez prekopavanja. Zveni znano? 

Na to bi rada podala odgovor iz najinih izkušenj, prakse in znanja.  

Ves kompost, ki ga imava na več kot 400 m² gred, je domače pridelave. Kompost si priskrbiva kot stranski produkt iz kokošnjaka prihodnosti, kompostirava vse odvečne biomateriale (na več različnih načinov) ter hlevski gnoj s sosednje ekološke kmetije. Vsak od virov zagotavlja okrog tretjino komposta. 

Ker sva omejena z ročnim delom in omejeno majhno količino biomateriala, sva razvila strateški pristop pri porabi.

Že od pričetka sva vedela, da s kompostom ne bo mogoče zastreti vseh gred naenkrat. Zato sva vrt širila počasi. Vsako leto sva dodala nov del glede na zmožnosti pridelave komposta. V prvem letu sva prekrila začetne grede, nato pa sva vrt širila. Vse po svojih zmožnostih.

Pri oblikovanju gred (ali pa pri preobrazbi konvencionalnega vrta v vrt brez prekopavanja) potrebujemo veliko količino komposta. Vsaj 5-10 cm debelo plast, kar pomeni da je na 10 m² 1 m³ komposta. Še bolje je, če je komposta več. Ta naložba se nam bo obrestovala, saj dodana organska snov postane habitat in hrana za mikroorganizme, ki rastlinam kasneje zagotavljajo hranila ter neposredno izboljšujejo strukturo prsti. Začetni vložek je enkraten!

V naslednjih letih bomo grede vzdrževali z zmanjšanim vnosom komposta; približno 150 do 300 l na 10 m², vsakič ko na novo pripravljamo in zasadimo gredo. To pa je realno dosegljiv vložek. 

Če imamo 10 takšnih gred, bomo lahko že samo z mešanjem zelenih vrtnih ostankov in rjavih materialov od drugod (listje, slama, suha trava, žagovina …) pridelali vsaj 2 m³ komposta. To je 200 l na gredo. Več o receptu za kompostiranje sledi v nadaljevanju objave.

Pridelaj si sam

Zakaj ne kupiva komposta? Nakup komposta na slovenskem trgu je relativno tvegana naložba, če nisi čisto prepričan, kaj kupuješ, nakup pakiranega kakovostnega komposta pa je predrag. 

Kompostarne komunalnih podjetji kompostirajo veliko odpadkov vprašljive kakovosti in na zelo visokih temperaturah, da poskrbijo za odstranitev patogenov. Med vprašljivimi dodatki takšnemu kompostu je vse, kar je kemično tretirano. Poleg tega je pogosto še onesnaženje s plastiko.

Do sedaj sva videla celo primere “komposta”, za katerega bi težko rekli, da je primeren za zastiranje gred. Pogosta problema kupljenega komposta sta, da se v njem pojavljajo anaerobni mikroorganizmi in da ni dovolj kompostiran. V obeh primerih to negativno vpliva na rast rastlin. Tudi “staran”, pregnit gnoj s sosednjih kmetij ni kompost, saj lahko vsebuje velike količine semen, ker ni bil kompostiran po vročem postopku. Tako si lahko naredimo več dela kot koristi. 

Kompost je zato najbolje pridelati doma. Sicer pa lahko majhen vnos komposta nadomestimo s premišljeno uporabo pokrivnih posevkov za izboljševanje tal (t.i. cover crop), ki omogočajo povečanje deleža organske snovi v prsti, zaradi ostankov korenin in koreninskih eksudatov ter zaradi nadzemne organske snovi, ki so preprosto poležani po gredah. Površinski ostanki so koristna hrana za glive in deževnike, ki jo sproti mešajo v prst, preostanek pa z grabljenjem v gredo vmešamo mi. 

Grede v sodobnem vrtu je smiselno vzdrževati tako, da jih podrahljamo, na ostanke pokrivnih posevkov razprostremo kompost (150-300 l na 10 m²), ga razgrabimo ter sejemo v kar tako pripravljeno gredo.

To je minimalistično vrtnarjenje, s katerim raste naša hrana in naši možgani. 

Kaj so biološke osnove kompostiranja?

Klasično vroče kompostiranje je še vedno najbolj preprosta in zanesljiva tehnika predelave organskih odpadkov v kompost, saj tako lahko hitro in učinkovito pridelamo kompost. Potrebujemo pa prave sestavine in vsega 2 meseca časa. Čeprav internetni recepti obljubljajo tritedensko kompostiranje, to ni dovolj. Toliko traja proces nege in vročega kompostiranja (obračanje, zalivanje), nato pa kompost pustimo mesec dni, da “odleži”. V tej fazi se razvijejo hife koristnih gliv, struktura mikroorganizmov pa postane bolj uravnotežena.

Za učinkovito klasično vroče kompostiranje je pomembno naslednje:

• zadostna količina materiala (večji kot je kup, bolje se bo kompostiral), 
• prava mešanica, razmerje in struktura materialov (čim bolj drobni delci in pravo razmerje dušika in ogljika),
• vlaga (voda je katalizator bioloških procesov) in
• obračanje (zračenje, dovajanje kisika).

Vroče kompostiranje je proces razgradnje organske snovi, pri katerem se temperatura kupa dvigne do 60 °C, a ne preseže 70 °C. Pri visoki temperaturi se znebimo patogenih mikroorganizmov (plesni, bolezni, virusi …) in steriliziramo semena plevelov.

Če pa se temperatura dvigne previsoko, lahko to okrni naše rezultate, saj kompost karbonizira ali po domače “počrni”, takšen pa vsebuje manj koristnih mikrobov in je velikokrat hidrofoben (slabo vpija vodo). Govoriva iz lastnih izkušenj. 

Primerna mešanica materialov, zračnost kupa in prisotnost vlage so faktorji, ki omogočajo naraščanje temperature. Dušični materiali (na primer hlevski gnoj, zelena trava, ostanki iz vrta, ostanki hrane, kurjeki …) so v prvi fazi kompostiranja pomemben vir hrane za bakterije. Naraščanje temperature je zato predvsem posledica aktivnosti in namnožitve bakterij. Ko bakterije porabijo kisik, ki jim je na voljo v kupu, prične temperatura stagnirati in to je znak, da moramo kup “prezračiti”. To v praksi pomeni, da ga premečemo. 

Notranje plasti naložimo navzven, zunanje pa navznoter. Ko bakterije ponovno dobijo kisik in hrano, se temperatura zopet dvigne, vse dokler dušični materiali niso skompostirani. Takrat se temperatura ne povzpne več, v razkroj pa se vključijo še drugi mikroorganizmi in glive. Običajno je to po treh do štirih ciklih obračanja. Po končani vroči fazi kupa ne obračamo več. 

Če kupa nikoli ne premečemo, tvegamo namnožitev anaerobnih mikroorganizmov, zaradi česar bo kompost smrdeč in neprimeren za rastline. V nadzorovanem zračenju se skriva ključna razlika med kompostiranjem in metanjem odpada na kup.

Ključni so omočenost, struktura in mešanica materialov. Več o mešanici bo napisano v naslednjem poglavju, glede strukture pa je dobro, če so materiali zdrobljeni na čim manjše koščke, saj imajo takšni koščki večjo površino za naselitev mikrobov, zato bo kompostiranje hitrejše. Žagovina in lesni sekanci so enak material, a se bo drobno žaganje skompostiralo zelo hitro, medtem ko za kompostiranje sekancev potrebujemo več časa. 

Vlaga je izjemnega pomena, zato je najbolje, če poleti kompostni kup pokrijemo in tako preprečimo izsuševanja ali pretirano namakanje na dežju. Če kompost stisnemo v pest in iz njega priteče ena ali dve kapljici vode, je material primerno namočen, če je vode več, je premoker, če pa manj, pa je presuh. 

Recept za domače vroče kompostiranje

Za vroče kompostiranje potrebujemo skupno vsaj kubični meter materiala. To pa zato, da lahko zunanje plasti izolirajo vročo notranjost, s segrevanjem pa dosežemo hitro kompostiranje in preprečimo pojav neželenih mikroorganizmov ter steriliziramo semena plevela. Za preprost poletni vroči kompost bomo potrebovali 5 volumenskih delov suhega ogljičnega materiala (slama, seno, žagovina, suho listje), 4 dele zelenega materiala (travni odkos, vrtni ostanki …) in 1 del gnoja (hlevski gnoj, kokošji nastilj). Del gnoja lahko zamenjamo z zelenimi ostanki ali ostanki hrane.

Materiale pomešamo in jih med mešanjem močimo. Mokroto testiramo tako, da v pesti stisnemo material. Če se med prsti pojavi kakšna kapljica vode, je to znak, da je material dovolj moker. Če kapljic ni, je presuh, če pa iz stisnjene pesti teče, je vode preveč.

Pri mešanju dodamo še nekaj lopat starega komposta, ki je vir mikroorganizmov. Če tega nimamo, lahko dodamo lopato ali dve vrtne prsti. Kup pokrijemo, zato da vlaga ne izhlapeva ali da ga ne zmoči dež.

Čez 3 do 4 dni bo notranjost takšnega kupa dosegla temperaturo 50 do 60 °C. Če nimaš kompostnega termometra, lahko narediš luknjo in potipaš notranjost. Če je na dotik prevroče, je to dober znak. Če imaš pri roki kompostni termometer, si lahko še natančnejši. Ko temperatura prične stagnirati in ne narašča več, je čas, da kup premečemo, tako da zunanje plasti naložimo v notranjost novega kupa, notranje plasti pa na zunanjost. Kup zopet pustimo in ga premečemo, ko temperatura jedra prične stagnirati. Postopek zračenja (premetavanja) ponovimo 3 do 4-krat, odvisno od sestave našega kupa. Po končanem vročem kompostiranju temperatura ne narašča več, zato kup pustimo še mesec dni, da doseže zrelost. Če smo materiale dobro zmleli, bomo že čez 2 meseca pridobili odličen kompost. 

Če se kup zaradi preveč dušika pregreje na več kot 60 °C, ga nekoliko razprostremo in v sredini z vilami naredimo luknjo. Tako se zaradi oblike jedro ne bo moglo preveč pregreti. Previsoka temperatura je posledica odvečnega dušika, prenizka pa je lahko posledica preveč vlage, premalo vlage ali preveč ogljičnega materiala. 

Zveni zapleteno? Brez skrbi. Čez nekaj časa boš brez težav pridobil občutek za pravo mešanico in kompostiranje. Že po nekaj poskusih ti bo marsikaj bolj jasno, samo pričeti moraš. Če pa si želiš kompostiranja naučiti iz primerov, te vabiva, da obiščeš našo delavnico Vrhunsko vrtnarjenje in tako spremljaš pripravo komposta od začetka do konca. Poletni dan delavnice je posvečen predvsem kompostu, mikrobiologiji v prsti in pripravi kompostnih ekstraktov ter čajev. 

Kako vedeti, ali je kompost dober ali ne?

Ljudje smo intuitivna bitja. Naš nos takoj prepozna kakovosten, rodoviten kompost, saj ima prijeten vonj po rodovitni prsti ali celo po gozdnih tleh. Njegova struktura je zračna, agregati (koščki) pa nam zlahka razpadajo med prsti.

Če kompost stisnemo v pest in je lepljiv, je to znak visoke vsebnosti gliv, kar je vsekakor zaželeno.

V primeru da nam kompost smrdi ali ima neprijeten vonj, je to znak neustrezne kakovosti. Slab kompost ima lahko kisel vonj, vonj po gnilobi, amoniaku in drugih neprijetnostih. Vsaka od vonjav ima svoj specifičen vzrok. Običajnje težave so prevelika količina dušičnih materialov, nekončano kompostiranje, prevelika vlažnost, premalo kisika…. slab vonj nakazuje prisotnost neželenih mikroorganizmov. Takšen kompost zato ni primeren za uporabo na vrtu.

Tehnično gledano ima končan kompost razmerje med ogljikom in dušikom 30 : 1 v prid ogljika. Takrat dobi opisane lastnosti dobrega komposta ter je hkrati gnojilo in substrat za rast rastlin. 

Če si med nekoliko bolj znanstveno navdihnjenimi, lahko kompost pregledaš tudi z mikroskopom. Najin mikroskop LOMO je sovjetske izdelave in je verjetno toliko star, kot midva skupaj. A tudi s takšnim mikroskopom zlahka odkrijemo indikativne vrste mikroorganizmov, ki nakazujejo na to, kako kakovosten je kompost. Zlasti radi vidimo nematode (mikroskopske črve), pršice, amebe, flagelate, hife gliv, spore gliv in zlepljene agregate bakterij. Manj radi pa bi videli ciliate in druge mikroorganizme, ki nakazujejo na anaerobne razmere. 

Mikroskopija je zelo koristen pripomoček, če želimo iz komposta pripraviti kompostne poparke ali čaje. Z mikroskopom se namreč lahko prepričamo, kakšne mikroorganizme bomo množili v takšnih pripravkih, na koncu pa preverimo še končni rezultat. Pri tem pa nas lahko vodi tudi vonj. 

Kompost za prihodnost

Pri nas se lahko prepričaš, da se domača pridelava komposta splača, da ne vzame preveč časa in lahko pokrije tvoje potrebe po kompostu. Sicer pa začni počasi in ugotovil boš, da je kompostiranje nekaj naravnega, česar se zlahka lahko naučiš! Pa srečno na delo!