Pašna reja prašičev in perutnine pri Hiši Mandrova

Za pestrost okolja

Še pred petimi leti ne bi verjela, da bova letos pričela s tretjo sezono pašne reje prašičev in četrto sezono pašne reje perutnine. Sva namreč pridelovalca prve generacije. To pomeni, da nihče od najinih staršev (ali starih staršev) ni bil kmet. 

Tako kot pri mnogih, ki jih spoznava na najinih delavnicah, je tudi najina pot k pridelavi povezana s širšo spremembno družbenih vrednot: z željo po bolj nedovisnem, varnem in ekološkem bivanju. In seveda z željo po tem, da prevzamemo odgovornost zase in za naš planet.

Najin prehod v regenerativno pridelavo je še bolj zanimiv z vidika najine osebne situacije. Še pred šestimi leti sva namreč živela v nizozemskem mestu Rotterdam, oddaljena od pridelave in izvora svoje hrane. Za svoje preživetje sva zaslužila z delom v kreativno-kulturnem sektorju, svoj prosti čas pa sva namenila kulturi, rekreaciji in pripravi hrane. Na voljo sva imela vse vrste uvožene, tudi eksotične hrane, tako da različne oblike loncev niso imele počitka.

A kmalu sva se pričela zavedati, da je industrijsko pridelana hrana slabega okusa, manj hranilna in v nekaterih primerih celo škodljiva. Zaradi slabe kakovosti izdelkov živalskega izvora in nasprotovanja neetičnega izkoriščanja živali v industrijski reji sva že pred množično popularnostjo prešla na vegetarijansko in kasneje za nekaj let celo na vegansko hrano. 

Tudi pred petimi leti, ko sva se preselila v Novi Kot, je bilo tako. A živali so našle pot k nama. Zelo kmalu nama je postalo jasno, da na planetu ni ekosistema brez večjih živali. Tako tudi majhna kmetija ne zmore brez energije živali, da za nas opravljajo delo (paša, teptanje, ritje, brskanje …) in nam zagotavljajo dodatno hrano. Živali pomenijo veliko popestritev našega življenjskega okolja, vsakdana in popestritev ekoloških procesov na naših zemljiščih, če jih le znamo opazovati in usmerjati. 

Pričela sva s kokošmi in pitovnimi piščanci. Perutnina naju je na začetku povsem prevzela. Na lastni koži sva čutila pomirjujoč občutek sožitja z živalmi in sodelovanja pri obnovi okolja. Rezultati pašne reje so bili res dih jemajoči. Nekdaj ostrorobo, trdo, vrstno skromno travinje je skoraj čez noč zaradi brskanja in gnojenja perutnine postalo bogata sočna mešanica detelje, cvetlic in raznolikih vrst trav, ne da bi kadarkoli dodala semena. 

Poudariti pa je potrebno, da sva že od začetka razumela, da morava živali načrtovano premikati. In to, da perutnina v izpustu ne sme biti na enem mestu več kot en dan. Navdih za takšno rejo pa sva dobila pri vplivnih regenerativnih kmetovalcih, kot je na primer Joel Salatin v Ameriški zvezni državi Virginiji. S perutnino se je vse pričelo.

Prašiči na delu v začetku sezone (levo) in nakoncu (desno). Na levi fotografiji je tudi bivališče za prašiče izdelano iz IBC cisterne.

Po uspešnem prvem letu vzgoje pašne perutnine po modelu Joela Salatina sva pričela eksperimentirati in snovati lastne, domačim pogojem prilagojene sisteme reje perutnine in prašičev. Sama sva izdelala že več verzij premičnih izpustov za perutnino in več verzij hišk za prašiče, ker sva vsako leto želela kaj izboljšati. 

Danes sva na točki, ko s prašiči sodelujeva pri obnovi okolja, tako da jih premikava na kratke intervale in ob premikih sejeva semena rastlin za bodoče pašnike, ki jih prašiči poteptajo k tlom. Temu pa sledi še perutnina, ki površino razrahlja in pohodi preostanek trave k tlom. Tako se izogneva potrebi po dodatni košnji.

Majhno zemljišče ni ovira

Pri Hiši Mandrova obdelujeva 3000 kvadratnih metrih pašnika, 1000 kvadratnih metrov vrtov in pa 7000 kvadratnih metrov kmetijskega zemljišča v zaraščanju (gozdni pašnik s smrekami in lesko). 

Tudi na tako majhnem zemljišču je možna paša, vendar mora biti dobro načrtovana in rotacijska. To pomeni, da so živali le omejen čas na enem mestu (perutnina po en dan, prašiči največ teden dni), s čimer poskrbimo za boljšo in hitrejšo obnovo našega pašnika. 

Aljaž med izdelavo premičnega izpusta (levo) in naš premični izpust za kopune (desno).

Živali namreč v primeru daljšega zadrževanja na enem mestu površje preveč poškodujejo. Enako je tudi, če živalim namenimo zelo veliko nepremično ograjo. V tem primeru se bodo zadrževale le na enem mestu, ki bo zaradi teptanja in iztrebkov postalo rodovitno, preostanek ograde pa bo nedotaknjen. Da bi se temu izognili, moramo sami prevzeti vlogo “plenilca”, ki živali premakne z ene točke na drugo. To doma storimo tako, da zemljišče razdelimo na posamezne dele in ga razdelimo v posamezne čredinke, deljene s pomočjo električnih varovalnih ograj. Skozi te čredinke lahko načrtovano premikamo živali in tako poskrbimo, da se bo površje po “obisku” živali lepo obnovilo in bo še bolj rodovitno kot prej. 

Glede na najine izkušnje lahko 20 pitovnih piščancev pašno vzgojimo na 400 do 600 kvadratnih metrih površine, za dva prašiča pa bi bilo v primeru stalnih premikov v majhnih čredinkah dovolj le 3000 kvadratnih metrov. 

Zgornji fotografiji prikazujeta zaraščeno kmetijsko zemljišče junija 2022 (levo) in junija 2023 (desno).

Ekološka obnova zemljišč za boljšo prihodnost

Pašne živali so ključni del ekosistema kmetijskih zemljišč, zato ker lahko z njihovo pomočjo izboljšamo rodovitnost zemljišč, tako da izboljšamo krogotok snovi. Tako lahko s pomočjo pašnih živali poskrbimo, da bodo trava in zeli na naših zemljiščih dobile prepotrebno dozo “vzdrževanja”. Travniki v našem podnebju so namreč nagnjeni k slabši rodovitnosti (in zaraščanju drevja), če živali niso prisotne. To se zgodi zato, ker ne dobijo potrebnih hranil, kasnejša košnja pa organsko snov in hranila le odvzame. Velik problem je tudi košnja nizko pri tleh.

Košnja in paša pokažeta bistveno drugačne rezultate. Pri košnji večino nadzemne biomase odpeljemo, medtem ko se pri paši vrne na pašnik v obliki urina in iztrebkov, živali pa neporabljeno rastje poteptajo k tlom in tako dodatno zastrejo prst. Ta “odpadek” rastlinja že zelo kmalu zgnije in obogati humusni sloj prsti. 

Naš tržni vrt (levo) in ekološko obnovljeno zaraščeno kmetijsko zemljišče (desno).

Kar pa je izjemnega pomena, je to, da vemo, da lahko slabo organizirana paša ali paša na enem samem mestu vodi v slabšanje kakovosti pašnikov. Velik problem je namreč prepašenost (prepogosto objedanje rastlin) in prevelika steptanost tal, kar vodi v slabšanje rodovitnosti prsti ter tudi v slabšanje zmožnosti naših zemljišč, da shranjujejo ogljikov dioksid (v obliki organske snovi). Na drugi strani pa dobro organizirana in načrtovana rotacijska paša zelo poveča količino nad- in podzemne organske snovi in tako vodi v blaženje posledic podnebnih sprememb. 

Zataščeno kmetijsko zemljišče je bilo zasejano s travno mešanico, tik pred premikom prašičev v novo čredinko (levo) in isto zemljišče prihodnje leto (desno).

Na našem zemljišču sva že tretjo sezono pričela s pašno rejo prašičev. In brez prašičev ne bi bila sposobna oživiti s smreko zaraščenega kmetijskega zemljišča. Prašiči namreč zelo radi rijejo in so (zaradi skrbno načrtovanega premikanja) poskrbeli za to, da pod razredčenimi smrekami zopet rastejo trava in zeli. Te so se zasejale same, del pa sva dodala midva. To pa je dobro za naslednje generacije prašičev in pašnih živali, ki jim bodo sledile. Ko se bo čez nekaj let vzpostavila primerna paša, bova v naš sistem dodala še prežvekovalce, a vse gre počasi, ker se zanašava le na delo živali in na naravne procese. 

Vse gre počasi tudi zato, ker sva “kmeta prve generacije”. Tako nimava še nobenih strojev in mehanizacije, kar pa imava, pa je velika doza kreativnosti in podpore naših obiskovalcev delavnic, s pomočjo katerih zemljišče Hiše Mandrova spreminjava v učno okolje, kjer lahko spoznate pašno rejo prašičev, piščancev, kompostiranje s kokošmi, tržni vrt in nekatere sisteme samooskrbe na nivoju majhne, a srčne kmetije. 

Naš pašnik pred premikom prašičev (levo zgoraj), po premiku prašičev (desno zgoraj) in med pašo kopunov na istem mestu.

Etika in krog življenja

V preteklem tednu sva pričela s tretjo sezono pašne reje para samic krškopoljskih prašičev. Dve svinji, težki 45 kilogramov, sva kupila pri lokalnem rejcu in ju pripeljala v Novi Kot. 

Že vsa tri leta vzgajava krškopoljske prašiče, ker so glede na svoj karakter zelo primerna pasma za pašno rejo, tako da že zelo dobro poznava lastnosti te pasme in njen karakter. To zelo pomaga pri načrtovanju “rokovanja” z živalmi. Najprej so prašiči nekoliko boječi in nezaupljivi, saj v konvencionalni reji nimajo stika z okoljem in ljudmi, a čez nekaj tednov se drug drugega povsem navadimo in zares sodelujemo.

Ob zmernem dodajanju hrane pričakujeva, da bodo v decembru težki okrog 130 do 150 kilogramov, celoten proces reje pa je zelo sproščujoč, saj se prašiči na pašniku zelo navadijo naše prisotnosti, celo toliko, da se pustijo božati, tekajo okrog, se igrajo in jezno krulijo, če ne dobijo hrane od mimoidočih.

Prašiči niso izbirčni in pojedo vse ostanke z vrta, velik del vrtnih pridelkov in del dokupljene krme. Kakovost tako vzrejenih prašičev je zaradi stalnega gibanja, življenja brez stresa in bogate prehrane izjemna. ​

To, k čemur sva zavezana pri pašni reji prašičev, je zagotavljanje optimalnih pogojev za njihovo bivanje in to, da se od njih poslovimo brez stresa. Prašiče namreč vzgajava za hrano in tega se zavedava že vse od začetka. Tako vzgojeni prašiči imajo le en slab dan v življenju, in to je tik pred zimskimi kolinami, pa še ta mine brez stresa.

Sušenje čebule na prisojnem ganku (levo) in pašna vzgoja puranov lansko jesen (desno).

Pri nas je drugače, ker če ne bi bilo možno, se tega ne bi lotila. Ob vsakem slovesu nama je hudo, kar je normalno. A tudi poplava teh občutkov naju povezuje z okoljem in hrano, na katero sva lahko kasneje ponosna. Krog življenja se tako pozimi na kratko prekine in spet ga bomo pričeli naslednje leto.

Regenerativna samooskrba 

Hiša Mandrova je sproščujoče učno okolje, kjer lahko v majhnih skupinah spoznate sodobne sisteme regenerativne samooskrbe.

Spoznaj preprost sistem regenerativne samooskrbe na eni od naših delavnic. Pridruži se eni od teh, na kateri bova pokazala, kako organizirati domačo pašo na majhnih dvoriščih in kmetijah, kako v praksi pri nas prašičem sledi pašna perutnina in kakšni so rezultati. Na delavnici boš lahko spoznal še, kako je organizirana ohišnica Hiše Mandrova, kako pridelujemo kompost s pomočjo kokoši in pa kako je organiziran naš učni tržni vrt. 

Se vidimo!