Gradnja v lastni režiji: od nekdaj, za danes

Predvsem s preprosto zidavo in z gradnjo iz lesa. Tako je bilo včasih in tako je še danes, čeprav je mnogo materialov v konvencionalni gradnji povsem drugačnih, kot so bili nekoč. Še vedno pa se nas najde nekaj zanesenjakov, ki prisegamo na materiale, dostopne na naši lokaciji. Tako se hote ali nehote dotikamo naše lokalne gradbene tradicije.

V predindustrijski dobi so gradili le z materiali, ki so jim bili na voljo na lokaciji. Tako imenovana “naravna gradnja” je bila edini način gradnje, saj transport na dolge razdalje ni bil možen. In če so ljudje potrebovali novo hišo ali gospodarsko poslopje, so ga morali zgraditi sami ali pa ob delni pomoči lokalnih obrtnikov.

Tam, kjer je bilo več kamna in manj gozda, so gradili s kamni, kjer pa je bilo več lesa, pa je logično prevladoval les. Vse od sten pa do kritine. Kamnite hiše s korci na Primorskem (ponekod celo skrilavci), lesene hiše s skodlami na gozdnatih planotah ali hiše iz lesa, blata in trstike na poplavnih ravnicah. Vse zato, da bi odpravili potrebo po transportu.

V času razvoja industrije, vedno novih gradbenih standardov in prostorskih načrtov pa so se pričeli uveljavljati tudi novi, “uvoženi” materiali. Transport primorskih kamnov na planote je postal nekaj povsem običajnega. Enako so v vseh krajih končale glinene, betonske ali celo cementno-azbestne kritine. Stara znanja “naravne gradnje” so počasi zamirala in prepuščala prostor industriji. A to vseeno ni ustavilo samograditeljev v času socializma, ti so zamenjali le nabor materialov in slog gradnje. 

Gradnja v lastni režiji je spremljala suburbanizacijo slovenskega podeželja v času Jugoslavije in podeželje polnila s hladno socialistično arhitekturo velikih kockastih hiš, izvzetih iz okolja, izdelanih iz materialov, ki so bili takrat na voljo. Lokalni materiali niso bili zanimivi za uporabo, saj so bili videni kot primitivni ali pa jih je bilo enostavno premalo (na primer pomanjkanje lesa po 2. svetovni vojni). 

Trend suburbane gradnje se je nadaljeval tudi ob prelomu tisočletja s prevlado petrokemičnih materialov (stiropora, PE-folij, poliestrskih ometov …) in ravno takrat je kot alternativa petrokemičnim materialom vzniknil koncept sodobne naravne gradnje, t.i. gradnja z naravnimi materiali. Ta je po uporabi materialov sicer precej podobna tradicionalni predindustrijski gradnji, a ima povsem drugo funkcijo. Današnji objekti iz naravnih materialov niso zgrajeni le kot utilitarno zavetje, prilagojeno naravnim danostim, pač pa so zasnovani tako, da omogočajo prijetno, zdravo bivalno okolje. 

Danes je samograditeljstvo sicer zelo omejeno zaradi zakonskih omejitev in gradbenih standardov, a še vedno obstajamo ljudje, ki se v veliki meri posvečamo gradnji. Domača gradnja je namreč smiselna takrat, ko imamo specifične ideje, kako in kaj želimo graditi, in imamo na voljo material na lokaciji. Domača gradnja v lastni režiji je še posebej primerna takrat, ko si želimo sodobno različico gradnje z naravnimi materiali. 

Sicer pa je v realnosti samostojna gradnja kombinacija naravne gradnje in konvencionalnih materialov. To pa zato, ker je le malo ljudi sposobnih povsem samih izdelati čisto vse. Včasih kaj takega celo nima smisla. Jasno je na primer, da so betonski temelji bistveno močnejši in trajnejši od tradicionalnega kamnitega podstavka. Ali pa odkapna pločevina, ki je nenadomestljiv element, ki objekte ščiti pred padavinami. Zato bi sama vedno zagovarjala idejo, da pri gradnji poiščemo kompromis med tradicionalnim in sodobnim. 

Lesena gradnja za boljše gozdove

Danes je med vsemi kompromisi, ki jih sklepamo samograditelji, jasno naslednje: Les je material prihodnosti in sedanjosti. Lesena gradnja spremlja človeka že od nekdaj. Les je bil vedno ključni naravni vir naših krajev, planot, sotesk in grap. In včasih, ko so les obdelovali z ročnimi orodji, so natančno vedeli, kakšna je primerna kakovost lesa za gradnjo. Ta znanja pa so se s pojavom strojnih orodij ohranila le delno. In prav poznavanje izbire kosov lesa, primernih za gradnjo, je pri gradnji v lastni režiji izjemnega pomena. 

“Les moramo dobro poznati, zato ker je vsak kos lesa drugačen. To je jasno vsem, ki delamo z lesom.”

Kakovost gozda je ključna za kakovost okolja, les iz gozda pa daje kakovost našemu  bivalnemu okolju. Skrb za naše bivanje se tako začne s skrbjo za gozd. Delež gozda na področju Slovenije je v preteklosti močno nihal. Če ne bi bilo človeka, bi bilo kar 98 % Slovenije poraščene z gozdovi. Pred 2. svetovno vojno je bil ta delež le 36 %, nato pa je narasel na današnjih 60 % in še vedno narašča na račun zaraščanja kmetijskih zemljišč. 

Gozdovi so najprej dali prostor za poselitev za kmetijstvo ugodnih nižin in gričevja. Prvotnih poplavnih gozdov in obsežnih gozdov hrasta tako že dolgo ni več, ker so bili najprej izkrčeni in porabljeni. V naslednji fazi je bil gozd ključni vir gradbenega materiala, les pa eden od ključnih energentov. Tako so gozdovi v 18. pa vse do 20. stoletja postali ključni za industrializacijo in ekonomski napredek. Takrat je človek preoblikoval celo zelo odročne gozdove, kot so na primer obronki Gorskega kotarja okrog vasi Novi Kot, ali pa primer Kočevskega roga. 

Do konca 19. stoletja so gozdarili tako, da so sekali na golo. Kasneje se je uveljavila prebiralna sečnja, a to je bilo šele konec 19. stoletja in je postala zakonsko obvezna šele od petdesetih let 20. stoletja naprej. Goloseki so od takrat naprej z zakonom prepovedani, razen v primeru sanitarne sečnje (npr. ob pojavu smrekovega lubadarja). 

Danes je skoraj ves les pridobljen tako, da revirni gozdarji (uslužbenci Zavoda za gozdove Slovenije) lastnikom gozdov pomagajo pri izbiri ekonomsko in ekološko primernih dreves za sečnjo, drevesa označijo ter izdajo odločbo o sečnji. Pri tem presojajo zmožnost gozdnega ekosistema za obnovo po sečnji, gozdno ekologijo in pa ekonomsko upravičenost sečnje. 

Če je lastnik gozda aktiven pri njegovem upravljanju, lahko s pomočjo sečnje izboljša kakovost lesa, ekološko funkcijo gozda in njegovo vrednost. To nam omogoča prebiralna sečnja, saj lahko nadzorujemo, v kakšnem stanju so sestoji in kako se obnavljajo. Pri tem lahko favoriziramo počasnejšo rast gostolesnih sestojev, ki dajejo izjemno kakovost. Lahko pa malolesne (mlade sestoje na nedavno zaraščenih površinah) počasi preoblikujemo v vrednejše in odpornejše polnolesne. Nekaterim se zdi paradoksalno, a to lahko dejansko storimo prav s prebiralno sečnjo. 

Pomen poznavanja kakovosti hlodovine in lesa za gradnjo

Vsak tretji Slovenec je lastnik gozda, a v praksi veliko lastnikov ne dela dovolj z gozdom, kaj šele z lastnim lesom. Za mnoge je le vir drv ali pa nudi dodatni zaslužek, ko ga potrebujejo, večjih ambicij za gojenje kakovostnih sestojev pa nimajo. Nekateri celo ne vedo, kje in kakšne so njihove gozdne parcele. 

Mnogo lastnikov gozdov niti ne pozna načinov klasifikacije hlodovine na različne kakovostne razrede, samograditelji pa pogosto ne vedo, kakšen les ali hlodovino izbrati. Tudi midva sva o tem na začetku bolj malo vedela, a sva se zelo kmalu ogromno naučila. Ko sva pričela sama graditi in obnavljati hišo, sva hitro spoznala razliko med malolesnostjo in polnolesnostjo ter med različnimi kakovostnimi razredi lesa. 

Malolesna drevesa so drevesa, ki so zrasla na prostem ali v redkih mladih sestojih in so zaradi veliko prostora nizka ter razvejana, njihova debla pa so konična in pogosto zvita. Pri obdelavi takšne hlodovine nastane veliko odpadka, žaganci in trami pa so slabe kakovosti in nosilnosti, veliko bolj se zvijajo. Imajo veliko grč, ker imajo zaradi hitre rasti veliko vej, branike pa so močno narazen. Les je zato mehak in neodporen. 

Polnolesna drevesa so drevesa istih drevesnih vrst, ki so rasla v zrelih strnjenih gozdovih, zato so hlodi priraščali počasi, branike so bolj stisnjene skupaj, delež kasnega lesa je večji, zato je les bolj odporen na gnilobo. Takšen les se lažje obdeluje in se manj zvija, ima večjo nosilnost in manj grč. 

Pogled na drevesa nam razkrije še veliko več o nekdanjih posegih v gozdu. Izurjeno oko vidi marsikaj in lahko prepozna, katera drevesa bodo primerna za gradnjo in katera ne. Ponavadi poskušamo izbirati polnolesna drevesa in se izogibamo močno uvitim primerkom. Izurjeno oko v gozdu prepozna tudi nagnjenost debla, ki povzroča kompresijski les (iglavci) ali tenzijski les (iglavci). Takšna debla imajo zmanjšano nosilnost in se med obdelavo zelo zvijajo.

Zelo velik del najine knjige Življenje in delo z lesom je namenjen prav poznavanju in razumevanju kakovosti in naravnih značilnosti lesa. Vse skice v tem prispevku je Aljaž narisal prav za to knjigo.

Izbira lesa za gradnjo v praksi

Če si med tistimi srečneži, ki solastniki gozda, lahko pokličeš revirnega gozdarja in se z njim podaš v iskanje primernih dreves za svoj projekt. Verjetno te bo presenetilo, kako izurjeno je oko gozdarja, saj bo znala večina gozdarjev z očesom presoditi kakovost in velikost drevesa ter bodo zlahka vedeli, katere gradbene elemente bo možno pridobiti iz posameznega drevesa. Gozdar bo zlahka prepoznal, katera drevesa so primerno zrela za posek in katera je smiselno posekati, da dajo prostor mlajšim drevesom v podrasti. Nekatera zraven posekamo tudi zato, ker so bolna.

Sama imava v lasti nekaj zaraščenega kmetijskega zemljišča, poraslega s smreko, zato les pogosto tudi dokupiva. Les lahko vedno naročiš na eni od lokalnih žag, kjer pa se splača poiskati polnolesna debla z gostejšo rastjo iz polnoletnih sestojev. Na žagah se pogosto zgodi, da se pomešajo zelo različne kakovosti hlodovine, ki so prodane pod isto tarifo. Pozornost velja, saj bomo z bolj kakovostnim lesom mnogo bolj zadovoljni. Kakovosten les je bolj obstojen, se lažje obdeluje in in ima tudi večjo nosilnost. 

Preden začnemo, seveda potrebujemo načrt, kaj bomo gradili in na podlagi tega načrta izdelamo popis delov lesenega objekta, s katerim si pomagamo pri naročilu ali pri sečnji. Tako natančno vemo, koliko lesa ali dreves bomo potrebovali in kakšnih mer in dolžine naj bodo. Vsi kosi naj bodo naročeni z nekaj “nadmere”, to je dodatnih nekaj odstotkov dolžine, ki nam dajo prostor za pravokotne reze in oblikovanje lesnih zvez. 

Če hlodovino sami tešemo in je ne damo na žago (ali naročimo na žagi), je to še ena dodatna komplikacija, a je več kot vredna truda. Govoriva iz lastnih izkušenj, teh pa sva v domači gradnji z lesom in naravnimi materiali v gradnji nabrala že kar nekaj. Vse od izbire primernega drevesa, pa do končnega objekta.

Zato bo naslednja objava posvečena prav izkušnjam. Pisala bova o tem, kako je zasnovan nezahteven objekt tlorisne velikosti 75 kvadratnih metrov, ki smo ga v letu 2022 postavili pri Hiši Mandrova, o izbiri lesa, obdelavi in sami izdelavi objekta.

Če želiš prejeti opomnik o novih tedenskih objavah, izpolni obrazec na dnu strani in v e-poštni predal boš prejel obvestilo za vsako novo objavo.