6500 let star les
Izjemno sva vesela, da sva lahko del še ene izjemne kreativne zgodbe – zgodbe o prazgodovinski Čadrški jelki, izjemno zanimivi najdbi lesa jelke, starega 6500 let. To je pokazala analiza C14, ki so jo opravili znanstveniki.
Najdba je bila upravičeno deležna velike medijske pozornosti. Na različne načine so jo predstavili številni mediji, nastaja pa tudi dokumentarni film. Svojevrsten delček te zgodbe ti bova razkrila v tej objavi.
Zgodba o prazgodovinski jelki je res posebna. Pa morda ne toliko zaradi samega lesa, temveč zaradi tega, kdo jo je našel in kaj je iz nje nastalo. Zakaj? Takšna najdba je eden od delčkov naravne zgodovine življenja na Zemlji, delčkov, ki se jih še ni dotaknila človeška roka. Kos lignita iz okolice Zagorja ob Savi je na primer nastal iz rastlinstva, starega okrog 30 milijonov let. A ko ga držimo v rokah na takšne stvari pogosto ne gledamo kot na nekaj, kar je bilo nekoč živo. Podobno je z kosom vsem znanega apnenca, ki je nastajal iz karbonatnih skeletov organizmov nekje med 150 in 250 milijoni let nazaj.
Posebnost zgodbe Čadrške jelke je predvsem v tem, da so jo našli izjemno talentirani bratje Kutin (Gorazd in Samo), ki jih poznamo kot samoniklo ustvarjalno družino glasbenikov in kmetovalcev iz Čadrga. Javnosti sta blizu predvsem delo Sama in Janija, ki sta v minulem desetletju predstavila obsežen opus glasbene ustvarjalnosti – od etna do eksperimentalne glasbe.
Samo Kutin je v našo delavnico prinesel kose čadrške jelke. Les je po tonu siv do zelenkast, kar je posledica brezkisičnih pogojev v sloju ilovice, kjer je bil zakopan hlod. Beljava (zunanj del debla) je povsem neuporaben zaradi razpok (desna fotografija).
6500 let star les postane eolska harfa
Kar je res posebnega, je to, da je les jelke je pod vodstvom bratov Kutin v preteklem letu postal del številnih prelepih inštrumentov. Bratje Kutin namreč niso le glasbeniki, temveč tudi izjemno spretni v obdelavi lesa. Tako sta nastala boben in piščal, drugi izdelovalci glasbil pa so ustvarili tudi violino, hurdy-gurdy in kitaro. A najbolj samosvoj inštrument pride na koncu: eolska (vetrna) harfa.
Takole je potekalo lepljenje resonančne plošče velikosti 130x40cm, debeline le 6 mm. Zahteven podvig, saj je tako star les izjemno krhek.
Prav eolska harfa, katere resonančna plošča in intarzija na pokrovu sta izdelani iz 6500 let starega lesa, je nastala v najini delavnici. Gre za 13-strunski inštrument, ki ga avtonomno igra veter – postaviti ga je treba le na dovolj močan veter in pravilno obrniti.
Idejo za takšen inštrument je podal Samo Kutin. Z njim sva že večkrat sodelovala pri glasbeni opremi najinih avtorskih filmov. Leta 2025 sva se nanj obrnila z vprašanjem, kako ustvariti glasbeno spremljavo za film, ki odpira tematiko načrtovane gradnje vetrnih elektrarn na odročnih kraških planotah. Samo je takoj omenil eolsko harfo – inštrument, v katerem se zlijeta moč narave in človeška ustvarjalnost.
Resonančna plošča iz jelke z naravno odprtino na sredini, ter lesom breka za telo inštrumenta.
Izdelava inštrumenta in njegov zven
Tako sta Aljaž in Samo v nekaj pomladnih dneh leta 2025 v najini delavnici izdelovala vetrno harfo. Telo inštrumenta je iz lesa breka, resonančna plošča iz čadrške jelke, kobilice iz domače bukve, pokrov pa iz lipe in čadrške jelke.
Izdelek je eno izmed mnogih glasbil, ki jih je ustvaril Samo, a prvo Aljaževo glasbilo. Zato je bil Aljaž razumljivo nekoliko napet – ali bo inštrument sploh deloval.
Že prvo testiranje na najinem zemljišču pa je pokazalo, da harfa v sunkih vetra lepo zapoje. Aljaž je zato v delavnici dokončal še »aerodinamični« pokrov, ki sunke vetra usmerja k strunam. Na pokrov je dodal tudi svojo prvo intarzijo iz čadrške jelke. Ta prikazuje stilizirane kraške planote z jelkami, ki se umikajo vetrnim elektrarnam, morje s tankerji ter nebo, prekrito s sateliti – podobo sveta, v katerem smo ljudje zavzeli še zadnje koščke divjine. To je tudi tema, ki že dolgo zaznamuje najino filmsko ustvarjanje.
Inštrument smo skupaj s Samom Kutinom in Mauriziom Valdesom San Emeritiom (zvočni umetnik, ki je v sodelovanju s koprsko PiNO poskrbel za snemanje zvoka) konec leta 2025 odnesli na Nanos, kjer smo posneli glasbo vetra. Iz te ustvarjalne odprave je nastala tudi fotografija.
Inštrument med pripravo za snemanje na Nanosu. Zgornji zajem zaslona iz videa prikazuje intarzijo, temni elementi so iz jelke, svetel pokrov pa je iz lipe. Spodnja zajema zaslona pa sta nastala snemanju na Nanosu.
Za konec še vabilo: prisluhni, kako 6500 let star les ujame moč vetra
Vabiva te, da poslušaš zvočni posnetek harfe, ki je nastal konec leta 2025 s pomočjo kontaktnega mikrofona, s čimer smo se izognili šumu vetra, značilnemu za klasične mikrofone. Kratkemu izseku lahko prisluhneš zgoraj. Zvok (glasba) harfe je izjemno abstraktna in na momente strašljiva, podobna je kakšni sodobni atmosferični kompoziciji. Res neverjetno.
Vabiva te tudi, da si inštrumente iz 6500 let starega lesa ogledaš v Slovenskem etnografskem muzeju. Razstava bo odprta 23. 4. 2026 v prostorih na Metelkovi v Ljubljani.