To je začetek nove izjemne zgodbe!
V preteklih tednih se nama je zgodilo še nekaj zgodb, ki si jih zapomniš za celo življenje. To so zgodbe, ki so večje od naših želja, presegajo naše lastne meje in postanejo del našega poslanstva.
Te zgodbe, o katerih govoriva, so pokloni, ki so nama jih namenili najini somišljeniki in sledilci, zato da bi naju spodbudili v poslanstvu oživljanja dediščine domače obdelave lesa in gradnje v lastni režiji.
Nekatere stvari, ki so nama jih poklonili, so res kar prevelike, spet druge imajo tako veliko simbolično vrednost, da so neprecenljive. Kar sva se naučila, je to, da se takšnih poklonov ne zavrača. Z njimi dobiš mnogo več, saj postanejo poslanstvo, na katero smo lahko ponosni. In odkar sva pričela s projektom Hiša Mandrova, so se nama zgodile že 4 zares velike zgodbe, ki so nama spremenile pogled na življenje.
V naslednjih dveh blog objavah vam jih bova podrobneje predstavila.
Podarjena žaga venecijanka
Danes vam predstavljava našo najnovejšo, velikansko pridobitev – žago venecijanko (po domače “gater”). To je starinska žaga za razrez hlodovine v deske in plohe, v celoti izdelana iz jesenovega in hojevega lesa (jelovine), ki je bila prilagojena izkoriščanju vodne energije. Njena kapaciteta razreza je bila med 2 in 3 kubičnimi metri hlodovine na dan. Takšne žage so bile množično v uporabi do elektrifikacije po 2. svetovni vojni, ko so jih nadomestile večje tračne žage. Nekaj takšnih žag je v zasebni lasti delovalo tudi kasneje.
Žaga, ki sva jo dobila v dar, je stala na posestvu v nam bližnjem sosednjem hrvaškem Prezidu in je bila, s pogonom na elektromotor, v uporabi celo v tem tisočletju. Imela sva veliko srečo, da se s slovenskimi zamejci iz bližnjega Gorskega kotarja dobro ujamemo in da si delimo enake vrednote ohranjanja dediščine. Tako sva žago tudi dobila. In za to sva neizmerno hvaležna!
Osrednji element venecijanke je jesenov sestav za vpenjanje žaginih listov z dvema vztrajnikoma.
V žagi se skriva čudovita zgodba o odročnosti naših krajev in njihovi soodvisnosti od gozda. To je moč globokih gozdov, zaradi katerih ti kraji sploh obstajajo in so takšni, kot so. Zato sva presrečna, da se podajava v čisto novo zgodbo – v oživljanje obrti domačega žagarstva!
Žaga je zdaj dobro pokrita pred zimo in čaka na zamenjavo nekaj lesenih delov, na nov elektromotor, da bodo lahko rezila spet rezala deske in plohe, ter povsem nov nadstrešek!
Voziček žage je izdelan iz prvovrstnega hojevega (jelkovega) lesa (levo). Na desni sliki so zagozde za razširjanje reza, izdelane iz jesenovega lesa.
A ni vse tako preprosto, kot se sliši. Preden bo stekla sama obnova in zagon žage, morava postaviti tudi nadstrešek, ki bo dolg vsaj 10 m. Skupna dolžina žage venecijanke je namreč kar 9,5 m. Nov nadstrešek bo uporaben za žagarstvo in ročno tesanje, kar bo projektu Hiša Mandrova dodalo nov kulturno-pedagoški in dediščinski zagon!
Sekira, s katero je tesal še njegov oče
Druga izmed najlepših zgodb Hiše Mandrova, in tudi najbolj osebna ter nama izjemno draga, je zgodba o tesaški sekiri plenkači, ki je ponovno zaživela v Aljaževih rokah.
Gozd v naših krajih je izrazito zaznamoval lokalno identiteto, saj ležita občina Loški Potok in Novi Kot (po domače “Binkl”) sredi največjega strnjenega gozdnega območja v Evropi, ki se razprostira med Snežnikom, Kočevskim rogom, pa vse prek hrvaškega Gorskega kotarja, Risnjaka, pa do gozdnih področij v Bosni.
Gozdovi so v preteklosti dajali delo večjemu delu lokalnega prebivalstva, ker so les predelovali čim bližje izvoru. Transporta na dolge razdalje namreč niso poznali. Tako so tramove za konstrukcije tesali kar v gozdu ali pa neposredno ob gozdu. Končane tramove so s pomočjo konjskih vpreg lažje transportirali.
Znani tesači in sezonski gozdni delavci so izhajali prav z območij Loškega Potoka in Gorskega kotarja. Domačini v naših krajih se ob pogledu na stare fotografije ali orodje nostalgično spominjajo svojih dedov in očetov. Skoraj vsaka družina je namreč imela koga, ki je delal v gozdu, ali koga, ki je tesal z dolgo bradato tesaško sekiro – plenkačo.
G. Anzeljc in Aljaž ob novi delavnici Hiše Mandrova, ki je prvi ročno tesan objekt po letu 1953. Danes Aljaž za tesanje uporablja orodje, ki mu ga je podaril g. Anzeljc.
Naju je obnova ročno tesane hiše tako približala tesaštvu, da se je Aljaž pred petimi leti odločil, da obudi tesanje. Pri sosedih si je izposodil staro plenkačo in je podrl nekaj dreves, odločen, da se nauči tesati. In ko začneš nekaj takega, si res čisto na začetku.
Sprva je stesal 10 tramov, nato pa se je odločil, da poišče nekoga, ki še zna tesati. To ni tako lahka naloga, saj so tesanje po 2. svetovni vojni zamenjale žage. A na namig znancev je obiskal g. Anzeljca, ki je bil tri leta po 2. svetovni vojni vajenec pri svojem očetu. G. Anzeljc je verjetno zadnji, ki je izkusil pravo tesaško življenje. Ko je slišal, da Aljaž obuja tesanje, naju je večkrat z veseljem obiskal in Aljažu predal nekaj svojega znanja, hkrati pa potrdil, da je na zelo dobri poti. Zaradi njega Aljaž danes tesanje tudi obvlada.
Prostrani gozdovi visokih kraških planot so naš največji navdih za oživljanje dediščine. Desno: Uporaba stare “amerikanke” za podiranje dreves je zato pravi užitek.
G. Anzeljc je z nama delil zgodbe o tem, kako je z očetom v gozdu tesal po več tednov skupaj. Bivala sta v preprosti kolibi, postavljeni iz vej in ostankov lubja, s kamnitim ognjiščem pri nogah. Vodo je moral nositi v leseni brenti tudi do uro hoda od tabora. Pripovedoval nama je, da so ročno tesani tramovi kakovostnejši, saj dobro nabrušena sekira ne razcefra lesnih por, pač pa jih odsekuje ter tako pripomore k manjšemu vdoru vlage v les. Zaradi tega so tesani tramovi obstojnejši, hkrati pa tudi lepši na pogled.
G. Anzeljc je bil je tako navdušen, da se je nekdo po toliko letih lotil tesanja in da ga že tako obvlada, da nama je podaril svojo najljubšo plenkačo, s katero danes teše Aljaž.
Iskreno darilo naju je zavezalo k temu, da pridobljeno znanje deliva naprej.
Zasekovanje (levo) in tesanje s plenkačo (desno).
Ohranjanje, obujanje in prenos dediščine ročne obdelave lesa ter tesanja je postalo osrednje poslanstvo Hiše Mandrova. Prav ročno tesanje pa je tisto, kar je poleg skeletne gradnje vedno najbolj pritegnilo obiskovalce naših delavnic. Verjetno zato, ker so tramovi nekaj največjega, kar lahko človek izdela.
V letu 2025 bova zato organizirala edinstveno 2-dnevno delavnico Tesanje v gozdu, na kateri bomo iz skorje (lubja) smrek postavili tradicionalno bivališče gozdnih delavcev – skorjevko, v njem prenočevali, in tesali tramove.
Ohranjanje in širjenje zavesti o naši skupni dediščini je poslanstvo projekta Hiša Mandrova.
Svojim najbližjim lahko tako podarite družbeno in okoljsko odgovorno darilo, s katerim bodo izkusili čare lesa in se naučili več o tem prekrasnem materialu.
