3 najljubše vrste zelenjave v učnem vrtu

Vrtnarjenje je res nekaj neverjetnega. Čisto vsak vrt je drugačen in vsak vrtnar ima svoj stil dela ter svoje razmišljanje. Raznolikost je dobra tako na krožniku, kot tudi med ljudmi. Tako se vsi učimo in napredujemo. Med vrtnarjenjem nekateri nehote odkrijejo nova spoznanja o naravi, tisti bolj senzibilni celo razmišljajo o sebi, nekateri pa celo o naši kulturi. 

Kot vsak človek je tudi vsako leto drugačno od prejšnjega. Kakšno leto kaj uspe in spet drugo leto ne. Nekaj je odvisno od vremena, še mnogo več pa od naših metod dela in odločitev, ki jih sprejemamo med vrtnarsko sezono, in našega znanja o tem, kako spodbuditi rodovitnost prsti. To je tisto najpomembnejše. 

Še preden zares začneva s temo današnje objave (to je najinih 5 najljubših vrst zelenjave v našem vrtu), bi te rada povabila na najino edinstveno delavnico Vrhunsko vrtnarjenje, na kateri boste v najinem učnem vrtu spoznali, kako poteka načrtovanje vrta, priprava gred, vzgoja sadik, setev in pobiranje pridelkov na način, ki spodbuja naravno rodovitnost prsti, zmanjšuje količino dela in poveča pridelek. 

Zares vrhunsko, brez nepotrebnega ovinkarjenja. 

Izbira treh najljubših vrst zelenjave je resna stvar, ker je čisto vsaka doma pridelana zelenjava 100-krat okusnejša od tiste, ki je pridelana industrijsko. A tudi vsaka domača zelenjava ni enaka drugi.

“Na vrtu z zdravo, rodovitno prstjo, zastrto s kompostom, negovano s pokrivnimi posevki, lahko pridelaš mnogo bolj kakovostno zelenjavo kot v klasičnem vrtu. To pa zato, ker je prst bolj bogata z mikrohranili, s katerimi jo oskrbi bogata populacija raznolikih mikrobov, ki živi v zdravi prsti.”

Takšno zelenjavo človek zlahka prepozna. Je boljšega okusa in nam bolj tekne. Naša prebavila preprosto prepoznajo kakovost in polnovrednost. In ko to enkrat poskusiš, ni več poti nazaj. 

Tisto, kar rada sadiva, rada tudi jeva. Kakovost se nama zdi pomembnejša od posebnosti, ki jih lahko vzgajamo na vrtovih. Zato je najina izbira 3 najljubših zelenjav dokaj skromna. Kakovost in zadostno količino doseževa zlahka zato, ker sva pred štirimi leti prešla na sodoben način vrtnarjenja, ki je spremenil vrt in naju. 

To danes z veseljem predajava naprej.

Korenček

Vzgoja korenčka je zelo enostavna, a moramo za kakovosten pridelek poznati nekaj trikov. Izzivi vzgoje korenčka so kaljenje semen (sploh poleti), enakomerna setev in pridelava okusnega, sladkega, enakomernega korena.

Kaljivost korenčkovih semen je izziv zato, ker potrebujejo ogreto prst, še bolj pomembna pa je stalno prisotna vlaga! Korenček sejemo plitvo v vrste, v dobro zalito gredo, ki jo redno zalivamo. Stalna vlaga je pomembna za dobro kalitev, pa tudi za preživetje mladih rastlin. V suhi gredi bo plitvo sejano seme kmalu suho, občutljiva začetna korenina, ki jo poženejo semena, pa se lahko v izsušeni prsti po kalitvi posuši. 

V poletni vročini je to res velik izziv, ki ga lahko rešujemo tako, da posejano gredo prekrijemo z nepremočljivo svetlo cerado, vse dokler korenček ne vzklije. Nato cerado odkrijemo in redno zalivamo. Nikakor ne uporabljamo temnih ali prosojnih cerad, saj lahko nehote povzročimo pregrevanje prsti, s tem pa uničimo semena in koristne mikroorganizme v prsti. 

“Ali si vedel, da je morebitna razvejana oblika korenčkov posledica skeletnih delcev v prsti (kamenčki, ostanki lesa, itd.), ki se jim korenčki pri rasti izogibajo? Zato je dobra priprava grede ključna za lepe in enakomerne korene.”

Korenček sejemo gosto, a ne preveč, zato da ne bomo imeli nepotrebnega dela z redčenjem. V najinem vrtu pravšnjo količino semen zagotavlja setev z enovrstnim sejalnikom.

Korenček je mnogo bolj okusen in lepši, če zraste v hladnejšem vremenu. Zato korenček v našem vrtu sejeva 2- do 3-krat letno, enkrat spomladi in drugič konec poletja ter si tako zagotovimo stalno zalogo svežih korenčkov, jesenski višek pa shraniva v sodih. Korenčke zlagava po plasteh, tako da se ne dotikajo drug drugega, in jih zasipava z žaganjem. Tako shranjen korenček bo zdržal celo zimo in ostal neverjetno svež!

Gomoljna zelena

Gomoljna zelena je zahtevna za vzgojo, če jo sami vzgajamo iz sadik. Sadika v idealnih pogojih potrebuje več kot 2 meseca, preden jo presadimo na prosto. Prav počasnost rasti zelene je največji izziv pri vzgoji. Pri nas zelena potrebuje celo sezono, da je nared za pobiranje. Tako dejansko zasede veliko dragocenega prostora. A tudi za to obstaja rešitev, na primer sajenje glav solate ali radiča med vrste zelene. S tem zelena nima prav nobenih težav, tako lahko poleg zelene na gredi vzgojimo več turnusov solate.

Trik je v tem, da imamo sadike solate vedno pripravljene za sajenje. To doseževa tako, da solato sejeva vsakih 14 dni v substratne kocke na platojih, po 50 naenkrat. To solato porabiva v primeru, če kakšna zelenjava ne uspe in jo posadiva na njeno mesto ali med zeleno. 

“Ali si vedel, da zeleno sadimo plitvo, nikoli globlje od začetne globine, zato da lahko oblikuje velik gomolj? Ko je rastlina velika, lahko zunanje liste obtrgujemo in porabimo pri kuhanju.”

Sadike zelene pričneva vzgajati že konec februarja ali v začetku marca. To storiva tako, da semena potreseva po površini posodice, napolnjene s substratom in jih le rahlo potlačiva, ne da bi jih zasula. Semena zelene namreč kalijo na svetlobi. Ko imajo rastlinice prva dva lista, jih pikirava v substratne kocke. Zaradi majhnosti rastlinic je to eno od redkih zamudnih opravil.

Ko sadike zrastejo, jih sadiva v dve ali tri vrste na gredi, odvisno od tega, ali je ta široka 1,2 m ali 0,75 m. Tako je med rastlinami zagotovo še dovolj prostora za solato. Do konca avgusta ali septembra, ko je zelena nared, lahko na takšni gredi vzgojiva kar nekaj solate. 

Kumarice

Kumarice za solato ali za vlaganje. Skoraj vsaka sorta kumar je dobra in nama je zelo všeč. Kumare so preproste za vzgojo, če imamo rodovitno prst. 

Kumare vzgajava iz sadik in z vzgojo pričneva dober mesec prej, preden jih sadiva na prosto. Na grede jih sadiva šele okrog 1. 6., ko mine nevarnost pozebe.

Gredo za kumare vedno pripraviva s kakovostnim domačim kompostom, jih dobro podrahljava in debelo zastreva. Sadike kumar sadiva na 40 cm razmika, v eno vrsto na 0,75 m široko gredo. Triki za uspešno vzgojo so obtrgovanje zalistnikov in prvih plodov ter privezovanje na primerno oporo.

Zalistnike obtrgujemo v celem času rasti rastline in tako preprečimo morebitne glivne okužbe rastline, ki ima preveč listja, poleg tega pa si z obtrgovanjem olajšamo delo z iskanjem plodov, saj ima tako rastlina le eno glavno steblo. Pomembno je tudi, da prvih nekaj cvetov in nezrelih plodov odtrgamo. Tako sicer nismo takoj deležni kumaric, a se nam to povrne s tem, da rastline dlje časa cvetijo in oblikujejo plodove. Vse do jeseni, če jih ustrezno zalivamo in obtrgujemo zalistnike.

Če kumare vzgajava v rastlinjaku, jih veževa kar z vrvico, na gredi pa je najenostavneje narediti A-oporo iz palic (prekel) in rastlino z vrvico privezati na oporo. Kumare tako plezajo brez težav in so zdrave, ker niso v stiku z vlažnimi tlemi. 

Upava, da sva v tej objavi odkrila kakšno skrivnost in spoznanje, ki ga prinese vrtnarjenje. Če te zanima več, kako do vrhunskega vrta, se pridruži naši delavnici Vrhunsko vrtnarjenje. Začnemo že 2. 6. in midva komaj čakava!