Vse večje število ljudi je povezano z naravo. Opazila sva celo, da to postaja prevladujoča vrednota in je v nekaterih primerih višji cilj našega bivanja.  Eden izmed preprostih načinov, kako lahko vzgojiš to povezanost z naravo in jo izraziš, je uporaba naravnih materialov, ki so ti na voljo. In to je pri nas les. 

“Les je že in bo spet postal odgovor na vse več izzivov pri izbiri materiala za naša bivališča, naše vsakdanje pripomočke, dekoracijo in druge namene.”

Iz njega je lahko prav vse, od zibke do zadnjega lesenega zaboja, ki strohni skupaj s tistim, kar bo za nami ostalo. 

Les je prečudovit material, ki je v najino življenje vstopil z vso surovostjo in naju je oblikoval v boljša človeka. To se je zgodilo, ko sva les izbrala za prenovo hiše, saj nama je bil na voljo na domačem zaraščenem travniku, nekaj metrov stran od delovišča. Razrez lesa v deske sva opravila na najbližji lokalni žagi, tako da je vse skupaj le 20 kilometrov vožnje. Marsikje v Sloveniji bi bila ta pot lahko še krajša.

Če danes pogledamo poti lesa od gozda do izdelkov, pa lahko ugotovimo, da les prepotuje ogromne razdalje po cestah, železnicah in celo na ladjah. 

“V naših krajih dostikrat slišimo anekdote, kako se les izvaža v sosednjo Avstrijo, kjer ga predelajo in prodajo nazaj v obliki polizdelkov ali pa končanih cenenih izdelkov znanih pohištvenih in trgovskih multinacionalnih podjetji, ki jih zaradi ohranjanja dobre volje nočeva imenovati.”

In te izdelke srečno kupujemo, kljub tem da se zavedamo, da ti izdelki niso ne trajni in ne kakovostni. 

Tako kot skupnost tistih, ki se čutijo pripadni naravi, si želiva, da bi bilo drugače.

“Lahko bi živeli v družbi, polni najboljših starih in novih znanj o gojenju, obdelavi in predelavi lesa. Lahko bi postali družba, ki vse objekte in vsakdanje stvari izdeluje brezogljično.”

Pri predelavi lesa se sicer porablja energija, a tudi ta bi lahko izvirala iz obnovljivih virov. Tisto nekaj fosilnih goriv, kar se porabi pri obdelavi lesa, pa je tako ali tako že uskladiščeno v obliki čistega lesnega ogljika. 

Za to poskrbi narava: les je namreč stranski produkt fotosintetične pretvorbe vode in ogljikovega dioksida v trdne molekule ogljikovodikov (les) in molekularni kisik, ki ga dihamo. Poleg tega leseni izdelki in objekti ne potrebujejo posebnih deponij ali tehnik razgradnje. 

Vsak lesen objekt, ki ni več v uporabi, se lahko porabi za ogrevanje, predela v kompozitne lesne materiale ali pa preprosto strohni – se na mestu kompostira.

“Vse to in še več je lahko zgodba o lesu, katere del si lahko tudi ti.”

“Zgodba o lesu je zgodba o tem, v kakšni družbi in okolju želimo živeti.”

Je zgodba o tem, kako bomo ponovno oživili najboljša stara in dodali nekatera nova znanja o uporabi in obdelavi lesa, tako da bodo spet prisotna v družbi. Le tako bo izginilo nezaupanje v les, ki izvira iz splošnega prepričanja, “da so stari ljudje pa res vedeli kako z lesom”, znanje dvomljivcev pa se s takšnim sklepom ponavadi tudi konča. 

Tako bomo vzpostavili živo dediščino, ki jo bomo gradili, nadgrajevali in usmerjali njen razvoj.

Midva sva tukaj zato, da prepričava dvomljivce, da še obstajajo ljudje, ki verjamejo v les zaradi znanj, ki jih imajo in so jih pridobili tako, da so v to vložili svoj čas in ogromno količino energije. 

V prihodnje pa se boš v to lahko prepričal tudi sam na delavnicah Hiše Mandrova!

Pa vse lepo do naslednjič,

Eva in Aljaž