Najino hišo, Hišo Mandrovo, krasita dva ganka in strma streha, tako kot je značilno na območju doline Čabranke in hrvaškega Gorskega kotarja, ki se prične le lučaj stran. Strme strehe z majhnimi napušči govorijo zgodbo o dolgih, vetrovnih zimah z veliko snega.

Domačini se radi pošalijo in za vreme čez leto pravijo, da je „devet mesecev zima, tri mesece pa mraz“.

Z osupljivimi 85 % površine, ki jo pokrivajo drevesa, večinoma smreke, ne moremo spregledati pomembnosti lesa kot surovine za preživetje krajanov v preteklem času. Ne spomniva se, da bi se kdaj tako tesno srečala z gozdno pokrajino, kot sva se v preteklem letu.

Ne znava točno izraziti, kaj je tisto, kar naju pri drevesih privlači. Morda ravno to, da vedno poslušajo in jih ni mogoče podreti z enim samim udarcem. Spoštujeva njihovo stabilnost in se zavedava, da lahko najmanjši lubadar uniči ves gozd.

” Gozd je posledično vladar teh koncev in les njegov osnovni material, ki pomaga pri brezogljični gradnji in največjem trajnostnem doprinosu okolju. Zatorej ni čudno, da je bila edina pot, da hišo obnoviva z naravnim materialom, ki je v teh krajih doma. “

In kako presrečna sva, da sva se tako odločila, kajti med obnovo sva se ogromno naučila o lesu samem in njegovi uporabnosti.

Med drugim je Aljaž začel tudi ročno tesati tramove in tako obujati že pozabljeno tehniko ročne obdelave lesa, ki je globoko zaznamovala te kraje, vendar o tem več kasneje v naslednji objavi.

Hiša je tipično postavljena proti soncu na jugovzhod, kar pomeni, da je usmerjena proti njemu, skozi nizki gank prepušča nizko zimsko sonce v hišo in poleti preprečuje vročino sončne svetlobe visokega sonca. Ne bi si mogla zamisliti boljše energetsko učinkovite zasnove

Hiša je v celoti obnovljena z naravnimi in predvsem lokalnimi materiali iz domače “hoste” za hišo.

V hiši je bila nekoč šola za lokalno prebivalstvo. Njena notranjost je bila razdeljena na dva ločena dela. Leva je profesorju služila kot učilnica z dodatno spalnico, desna stran hiše pa je bila za tam živečo družino. V hišo sva se preselila takoj, ko sva se lahko. Polovico obnove sva preživela v levem delu hiše, ki je služila kot zatočišče pred prahom in gradbenim materialom. Ko sva končala z eno polovico hiše, pa sva se preselila iz sobice na drugo stran. 

V zgornjem nadstropju hiše je bilo shranjeno seno za živali, ki so bile v kleti. Živino so s senom krmili skozi jašek, ki je segal od zgoraj vse do kleti. Med obnovo sva s podstrešja skozi podstrešna vrata na severni strani fasade zmetala vse odvečne lesene deske, stare strešnike in dele dveh podrtih starih dimnikov.

” Dimnika sta bila res v slabem stanju. Ko sva jih začela podirati, sta se že sama majala, kot da bi stala na vodi. Vendar je eden izmed njiju vseeno služil začetnemu ogrevanju, v času, ko sva se lahko edino grela s staro šolsko pečjo Unitas Ljubljana. Temu dimniku in peči bova vedno hvaležna. “

Steber sredi prostora je omenjeni dimnik, ki sva ga kasneje podrla, da sva pridobila na prostoru za kombinirko.

Ni treba posebej poudarjati, da je hiša resnično predstavila svoje funkcije v tlorisu. Med obnovo sva želela čim bolj ohraniti to estetiko funkcionalnosti. Toda veliko stvari je bilo treba storiti, preden smo lahko začeli obnavljati različne dele stavbe. 

” Kot veste, skozi stene ni mogoče hoditi. In ker sva bila včasih nadvse navdušena za izpeljavo določenih delovnih akcij, je to včasih za naju predstavljalo izziv. Naučila sva se brzdati in premišljeno začrtati najbolj ugodno in varno obnovo, a še vedno na najin način. “

Najprej sva se lotila kleti ali po domače “kevdra”. Ker sva imela v načrtu nakup kombinirke – stroja za obdelavo lesa, s katero sva kasneje obdelala in zrezala ves material –  sva se morala najprej lotiti podstavka, na katerega sva postavila stroj. 

Tako sva v  “kevdru” odstranila zazidljiv svinjak, dolgo kamnito krmilno stajo in spodnji del starega dimnika. Odstranila sva tudi eno izmed sten, saj sva potrebovala prostor za obdelavo celih kosov žaganih desk.

Klet sva preuredila v mizarsko delavnico in ohranila en del kot klasičen “kevdr” za shrambo krompirja, kislega zelja, buč in sadja.

Ko sva končala s kletjo, sva želela zamenjati eno izmed prečnih leg na severni strani, kjer je zaradi vdora vlage tram privabil mravlje, ki so les čudovito poglodale. Zamenjavo tramu sva opravila sama in pri tem so nama pomagale hidravlične dvigalke, s katerimi sva dobesedno dvignila celotno hišo. Trama nisva menjavala nikoli v življenju in si do pričetka menjave tudi nisva predstavljala, kako to zgleda. Delo sva opravila kvalitetno in tako na zamenjano pozicijo dodala nov tram iz domačega gozda za hišo.

Nato se je pričela obnova strehe, menjava oken in vrat ter celotne fasade in notranjosti hiše. 

Vendar več o tem v naslednjih objavah.

Če želiš ostati v stiku z zgodbo, te vabiva, da nama slediš še naprej, tako da se na vrhu strani prijaviš na novice in mesečno te bova obveščala o novih objavah.

Imava tudi Instagram , na katerem objavljava dnevne misli in spomine, ki naju povezujejo z bivanjem v Novem Kotu.

Zelo vesela bova tudi vsakega komentarja in delitve!

Z najlepšimi pozdravi in močnimi željami o uspešnem dnevu, večeru ali jutru,

Eva in Aljaž