To spletno mesto uporavlja piškotke, s katerimi zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo. S klikom na “Dovolim vse” ali z uporabo strani se strinjate z vsemi piškotki.  Več o piškotkih

Hiša Mandrova

Pred življenjem na deželi si tega nisem predstavljala!

Pri naju se vse prične s skodelico tople kave. Vonj preplavi celotno hišo in njena aromatičnost pripravi glavo na nove podvige. Sonce se počasi prične že kazati nad planoto in dolino prebudi prelepa jutranja svetloba.

Vsako jutro je lahko nov začetek za nove stvari. Vsak dan posebej si zastavim cilje, ki jih želim doseči. Takšne, oprijemljive. Takšne, ki so vezani na 24 ur, ne pa na 24000 ur. Ne tistih, tečnobno dolgih in nezmogljivih, zaradi katerih bi bila le slabe volje. Majhen cilj vsak dan in kmalu se dnevi nakopičijo v tedne, mesece in – nenazadnje – v leto. Tako je potekala tudi najina skupna pot v naravo in sobivanje z okoljem v majhni leseni hiši.

In zakaj pišem o ciljih? In vsakodnevnih podvigih? 

Pišem zato, ker si tega pred življenjem na deželi nisem predstavljala. Ker moji cilji še zdaleč niso bilo tako ekološko in trajnostno naravnani. Ker se nisem zavedala, kako močan člen sem dejansko v verigi naravnega cikla. Ker nisem povezovala vseh svojih dejanj z vpetostjo v okolje, v katerem sem bivala. Namreč – vse stvari so bile zame že urejene, vse, kar sem potrebovala, sem odšla iskat v trgovino ali pa našla na spletu. Nikjer pa nisem imela možnosti globokega razmisleka o tem, kaj je res vredno storiti in česa ne.

In to je povsem spremenilo moj način razmišljanja. 

Moja osebna pot na deželo, v naravno okolje, popolnoma ločeno in v popolnem nasprotju s tistim, kar sem poznala in kakor živela poprej, je spremenila moj pogled na svet. V trenutku, ko sem mestni vrvež zamenjala z življenjem na planoti, v objemu prostranega gozda, kjer lahko ob večerih poslušaš kukavice, volkove, lisice, čričke, veter, dež, šum iz daljave, sem prepoznala lastnosti kraja, v katerem sedaj bivam.

“Ali si se kdaj vprašal, koliko lastnosti lahko prepoznaš v kraju, v katerem bivaš? Ali bi lahko izrisal podobo prostora, ki obdaja tvoje telo vsak dan? Bi ga lahko narisal, ubesedil, oponašal? Ali si trenutne prepoznane lastnosti, ki jih naštevaš, prepoznal sam ali so ti jih posredovali z družbenimi normami, oglasi, urbanistično ureditvijo in predpisi?”

Jaz si tega pred prihodom v Novi Kot nisem predstavljala, nisem vedela, da bom znala tako podrobno prepoznati lastnosti okolice. Nisem verjela, kako naravno je za nas, ljudi, da se popolnoma vpnemo v okolje, v katerem prebivamo. A vendar je svet hitre industrializacije in urbanizacije povzročil popoln razkorak med tem, kar želimo v sebi,  in tem, k čemur nas sili svet okrog nas. Pozabili smo, kakšno veliko moč lahko ustvarimo z okoljem, ga negujemo, ohranjamo, razvijamo in prepletamo s številnimi zgodbami, ki v njem živijo. 

Naučila sem se prepoznati avtentične, unikatne lastnosti prostora, doživeti udobje brez “pompa”, doživeti neznano in se spoznati z lokalno kulturno dediščino.

Sodobno življenje je postalo tek na dolge proge. Dostikrat nam to povzroča občutek tesnobnosti, ujetosti in brezvoljnosti samo zato, ker se odpovedujemo drobnim potrditvam vsakdana – in morda tudi zato, ker smo popolnoma izgubili stik z okoljem, v katerem živimo. Prepogosto nas sodobni način življenja sili v izrazito specializacijo, kompleksno načrtovanje in odlaganje rezultatov v prihodnost. S tem pa pozabimo živeti v sedanjosti.  Ne zavedamo se povezav, ki jih soustvarjamo v neizmerno prelep krogotok z naravo, z rastlinami, živalmi in ljudmi.

“Dostikrat sem se spraševala, ali res potrebujem toliko stvari, kot mi jih ponujajo. Ali se moram res obnašati tako, kot mi svetujejo? Ali res potrebujem iti s tokom in se ne preizprašati o stvareh? Zakaj se moram podrejati določenim normam, ki ne izboljšujejo mojega življenja, temveč mi ga, ravno nasprotno, komplicirajo do te mere, da postanem od določenih stvari celo odvisna?”

Zaradi preizpraševanja o tem, kaj je v življenju pomembno in kaj ne, je v naju je zrasla zelo močna želja, da bi živela samostojneje, bliže naravi, si pridelovala lastno hrano, skrbela za živali, gradila svoje objekte in uporabljala naravne materiale. 

Ljudje smo poleg povezanosti z okoljem izgubili tudi velik del povezanosti s preteklostjo, s ponovno uporabo najboljših lastnosti kulturne dediščine. Obnova stare, lesene hiše nama je omogočila, da sva ponovno stopila v stik s preteklostjo, z zgodbo tesačev, furmanov, rokodelcev in pridelovalcev.

Zaradi omejenih finančnih sredstev za prenovo sva morala veliko stvari postoriti sama, ročno. Približati sva se morala načinu in miselnosti preteklosti, da sva razumela, koliko stvari sva jemala za samoumevne in kaj vse sva bila sposobna narediti že v enem samem dnevu! Roke so postajale močnejše, odpornejše, trpežne in nenazadnje izjemno hvaležne za vsak produktiven dan. Les je postal najin vezni člen vsakdana in življenje brez njega si sedaj skoraj ne predstavljava več!

Dediščina ročne obdelave lesa na območju Loškega Potoka je edinstvena v slovenskem in evropskem merilu, a je zaradi nesistematičnega ukvarjanja z ohranjanjem dediščine danes že delno pozabljena. Tehnike ročne obdelave lesa so pomemben gradnik lokalne identitete, saj območje prekriva kar 85 % gozda.  Zdelo se nama je zelo pomembno, da to tradicijo nadaljujeva, in sicer v predrugačeni obliki, v povezavi s sodobnim načinom življenja in večji okoljski ozaveščenosti. Tako je nastal tudi projekt Hiša Mandrova. 

Nemogoče je ovrednotiti vse pozitivne rezultate in znanja, ki jih pridobiš, ko se odločiš, da boš zaživel na deželi, uporabljal preizkušena znanja, ki so se obdržala stoletja, in prisluhnil naravnim krogotokom, ki zaznamujejo naše življenje na Zemlji. 

“V svetu, v katerem prevladujeta merjenje in preračunljivost, je osebnostno, moralno, duhovno, skupnostno in trajnostno rast težko izmeriti. A vendar moč, ki jo prenesejo naše roke, lahko dodobra spoznamo, ko se odločimo, da jo bomo uporabljali za razvoj ročnih spretnosti, prepletanje tradicije in novodobnih inovacij ter ekoloških in trajnostnih rešitev za naše okolje.”

Torej – zakaj vsakodnevni cilji? Zakaj korak za korakom?

Zato, ker z vsakim korakom spoznamo večjo sliko. Vpeti smo v posamični dogodek, ki ga soustvarjamo z okoljem, dolžni smo mu pomagati in z njim sodelovati. Namen vsakodnevnih ciljev je ta, da se preko njih opolnomočimo, dojamemo, da smo sposobni in uspešni; predvsem na področjih, za katere si nikoli ne bi mislili. Sami postanemo gradniki svojega dneva. In kaj je lepšega, kot da lahko v svojem dnevu pomagamo tudi komu drugemu, bodisi naravi, živalim ali sočloveku.

Pomembno je, da se zavedaš, da je sprememba pogleda na svet, v poudarjanju sozvočja z naravo in tebe samega, lahko krasna izkušnja. In da je za preskok potrebna močna želja. Želja po tem, da si ustvariš svoja merila, ki ti omogočajo razvoj v najboljšo verzijo samega sebe.

Hvala, da si prebral moje razmišljanje, in vse lepo do naslednjič,

Eva

close

Hvala, da si se odločil postati del zelene generacije!

Na delavnicah boš osvojil/-a nova znanja, se kreativno izpopolnil/-a in spoznal/-a somišljenike.

Zelo preprosto je. Izpolni ta obrazec in od naju boš pridobil predloge za obisk delavnic, ki so ti pisani na kožo!

Katera delavnica te zanima?

Seznanjen sem z Izjavo o zasebnosti Hiše Mandrova:

By hisa mandrova

Hia Mandrova je domaija, na kateri se sodobnost zliva z oivljanjem kulturne dediine in dostopnimi metodami samooskrbe.