Preden sva se lotila projekta Hiša Mandrova, sva bila tudi midva ujeta v sledenje uveljavljenim standardov. Prepričana sva bila, da količina dela pogojuje dosežene rezultate. A vendar to ni vedno tako. Včasih z veliko dela lahko naredimo tudi veliko škode. Predvsem pri delu z okoljem in v pridelavi.

Pred obnovitvenimi deli, tako na hiši kot tudi v okolici, nisva povezovala obstojnosti in trdoživosti naravnih sistemov s produktivnostjo, saj nikoli prej nisva bila z naravo v tako tesnem stiku kot sedaj. In točno to je tisto, kar nama je povedalo, da je v opazovanju že polovica dela.

Dostikrat mislimo, predvsem v urbanem ali primestnem okolju, da je tisto, kar vidimo, naravno in polno biodiverzitete. A v večini primerov je to le v naših glavah. 

V preteklem stoletju so ekosistemi postali čedalje bolj izropani in pokrajina je povsem spremenjena zaradi človeške rabe. Zato ni čudno, da dostikrat povezujemo način obdelave s tistim, kar vidimo v neposredni bližini.

Pri tem se ne zavedamo destruktivne vloge obstoječega pridelovalnega modela, ki vodi v monokulture, izkoriščeno prst, opustošen ekosistem, enovito industrijsko obdelano površje in povzroča onesnaženje podtalnice.

A s takšnim sistemom smo na žalost obdani in naučeni, da je tisto, kar je profitabilno, tudi dobro za vse. 

Na žalost ima posnemanje profitabilnosti prepogosto prednost pred varovanjem okolja, tudi v domačih okoljih. A vendar so možni tudi drugi načini.

Če se odločimo, da bomo sledili naravi in njenim zakonitostim, bomo lahko izboljšali svoje delovanje, saj narava ne deluje destruktivno. Celo v najhujših situacijah poskuša, čeprav zelo počasi, ponovno vzpostaviti kar se da stabilen in kompleksen krogotok snovi ter tako omogočiti preživetje čim več vrstam.

Ko sva se preselila v bolj naravno okolje, naju je dodobra streznilo, da sva pričela razmišljati o tem, kako tesno smo povezani z okoljem in kako močno vplivamo nanj. 

Začela sva razumeti okolje v povsem novi luči in s tem prišla do izjemnih vsakodnevnih ugotovitev. In najboljša stvar pri tem je ta, da se čisto vsak dan nekaj novega naučiš, če se prepustiš opazovanju in povezuješ vsak posamezen del v celoto, v kateri vsak del vpliva na druge.

Na primer: plevel je za slehernika največji nebodigatreba. A v delovanju narave je najbolj odporna in varovalna vrsta rastlinja, ki zemlji omogoča, da se čim prej regenerira po razdiralnih posegih, kot je oranje. To sva čisto zares dojela tisto leto, ko nisva imela časa prepleti (ja, včasih sva trdo plela površino zasaditve). 

Na mestu, kjer je potko prerasel plevel, se je ustvarila bogata plast zemlje. Ne le, da je pokrivnost plevela omogočila večje zadrževanje vlage, temveč je zaradi svojih korenin zadržala vso zemljo, ki bi jo naši močni poletni nalivi kar lepo odnesli stran.

To opazovanje plevela naju je spoznalo s podatki o ohranjanju rodovitnosti, neerodiranosti površja in hkratni zadrževalni vlogi vlage v tleh (tudi kadar so bile temperature krepko nad 30 stopinj Celzija).

A to je le droben primer opazovanja, ki pa je s svojim ogromnim učinkom pripomogel k poglobljenemu razmišljanju, kako v kraju, v katerem je zaradi kraškega površja težko najti globoko prst in je do 1. junija slana, poleti pa je suša in močni nalivi, lahko z opazovanjem rešiš celotni pridelek.

Brez veliko in težavnega dela ter le z malo truda lahko ohraniš tla rodovitna in omogočiš svojim rastlinam najboljše pogoje v najhujših razmerah. S tem pa obogatiš okolje za živali, na primer s sejanjem cvetočih pokrivnih rastlin omogočaš opraševalcem dejavnost in svojim živalim ponudiš najkakovostnejše življenje, tako socialno kot prehransko. 

Spoznala sva, kako zelo močni so naravni sistemi, in kaj kmalu ugotovila, da morava vse načrtovanje usmeriti v posnemanje naravnih sistemov, in ne v to, da uveljavljava svojo voljo in red. Tisto, kar je prav, bo pokazal sam čas. Tako, kot je za dobre in vredne stvari potrebno vztrajati in se boriti za tisto, v kar verjameš, da je prav.

V naravi so vsi sistemi živih bitij povezani v celoto. Vse ima svoje mesto in vse pripomore k učinkoviti izmenjavi snovi, to pa omogoča, da sistem postane odporen, stabilen in produktiven.

Prenova hiše je bila najin prvi skok v neznano, ki naju je streznil tako, da sva se vprašala, kaj zares potrebujeva in kakšne so najine prioritete. 

Ko sva obnovo počasi zaključevala, sva se lotila še okolice, in to z visokimi cilji v zelo zahtevnem podnebju. Veliko svojega časa sva namenila preizkušanju novih tehnik pridelave hrane in se osredotočila na regeneracijo okolja okrog hiše, saj sva vedela, da morava oživiti velik del posesti v biodiverzitetni raj, tako za naju kot za vsa ostala živa bitja, od najmanjših žuželk pa vse do največjih ujed.

“Hrana je, kot bi morala biti za vse ljudi, pomemben del našega življenja. Pomembno je, da vemo, od kod prihaja, predvsem, če jo imamo možnost pridelovati sami.”

In to, da si hrano lahko pridelaš zase in celo za lokalno skupnost, brez nepotrebne mehanizacije, brez nepotrebnega napora, z ogromno hranilno vrednostjo, koristno za okolje in izjemno okusno, je eno izmed velikih civilizacijskih čudes in hkrati največji izziv prihodnosti.  

Na žalost je še vedno tako, da veliko ljudi le obdeluje svoje zemljišče, a noben zares ne prideluje hrane. Kajti pravo pridelovanje je deljenje v skupnost.

Pred nama je nov velik podvig: obnova okolja na posesti Hiše Mandrova. Celotna okolica hiše je bila travnik v zaraščanju, popolnoma izčrpan, nerodoviten in preraščen s staro travo, ki je nihče ni vzdrževal zaradi slabe rasti, kar je posledica prevelike izrabe.

“Odločila sva se, da travniku povrneva rodovitnost in ga pričneva izboljševati v najbolj kakovosten pašnik za najine živali.”

Najin cilj je, da povečava biodiverziteto, odpornost, stabilnost, samoregulativne mehanizme, ne da bi bilo treba travnik vsak dan vzdrževati in se stalno vmešavati v procese. Naravni procesi, rastline in živali morajo razviti svoje potenciale, da dosežejo svoj največji izkoristek. A vendar jim tega na žalost z uveljavljenimi pridelovalnimi metodami ne dopuščamo, ker iščemo svojo takojšnjo zadovoljitev v preprostih opravilih “urejanja”. Takšen primer so tudi domače trate in prekopani vrtovi. 

Midva že dolgo časa vrta ne prekopavava več, raje kompostirava s pomočjo živali in s kompostom zastirava svoj vrt. Trate ne kosiva, saj bodo za to poskrbele tudi najine živali. Lansko leto sva ročno kosila zadnjič, saj sva morala s parcele odstraniti kar precejšen del stare trave, ki je dušila novo rast. Letos nama bodo pri zasaditvi zelenega gnojenja (detelje, lucerne in ogrščice) pomagali pujsi in pitovni piščanci.

“Vedno se lahko najde nadomestek za nekaj, za kar mislimo, da ne moremo nadomestiti. Tudi odvisnost od fosilnih goriv lahko nadomestimo z ekološko regeneracijo, če se le odločimo. Verjameva, da je potrebno kar nekaj odločnosti, da se včasih odvadimo določenih navad, ki res niso v prid nikomur. Ne nam, ne okolju.”

Če se bomo vsako leto zgarali za določen rezultat samo zato, ker tako narekuje tradicija, bomo zgarali sebe kot tudi okolje. 

Premišljenost in opazovanje sta ključna katalizatorja idej ter novih rešitev za lažji, a hkrati bogatejši vsakdan. 

Bolj kot bomo opazovali, več stvari bomo izboljšali in krasno se bomo počutili, ker če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli. In škoda bi bila, če ne poskusili.

Pa vse lepo,

Eva in Aljaž