Pred začetkom najine poti na podeželje v iskanju drugačnega načina življenja nisva imela večjih ambicij od teh, da si obnoviva hišo in si pridelujeva hrano. Ker se do takrat nisva soočala sama sabo in s tem, kakšen je neposreden vpliv, ki ga ima posameznik, tudi nisva imela večje želje, da izboljšava svoj odnos do okolja. 

A to se je v preteklih dveh letih zelo spremenilo. Podala sva se na pot ekološke regeneracije, ker želiva izboljšati okolje, ki naju obdaja, in mu povrniti naravne potenciale.

“Okolje ima na človeka izjemen vpliv, a kultura, ki smo jo razvili ljudje, postavlja v središče samo človeka. Skoraj celo prvo tretjino našega življenja izboljšujemo, izpopolnjujemo, dograjujemo sami sebe. Brez ozira na to, kar nas obdaja.”

Nehote lahko zapademo v izkoriščevalni sistem navidezno “neskončne” produkcije dobrin in informacij, ki nas v preostanku življenja oropajo vsakršnega stika z okoljem. Pri tem pa isti sistem sočasno ropa okolje naprej.

Kljub vse slabšemu stanju ekosistemov in opozorilom stokovnjakov je še danes mnogo ljudi prepričanih, da so v stiku s pristno naravo in da živijo v okolju, v katerem ima človek vse pod nadzorom. V okolju, v katerem ni neravnovesji, v katerem ni vrstne siromašnosti in ni podnebnih sprememb.

A realnost je popolnoma drugačna. Človeštvo je zelo spremenilo vse tokove snovi in energije na planetu. Zato, da bi razumel trenutni človekov negativni vpliva na okolje, se moraš najprej spoznati s tem, kakšen je bil svet dolgo pred tem, preden ga je človek v celoti poselil in preoblikoval. 

Svet pred človekom in po njem pripada evoluciji rastlin in živali, tako kot je svet pred njimi pripadal geosferi — neživi naravi. Zemlja je stara nekaj več kot 4 milijarde let, najstarejše življenje pa vsaj 3,7 milijarde let. In v tem času si je živa biosfera sama ustvarila ugodne pogoje za obstoj in naselitev skoraj celotnega površja planeta. 

Kmalu po nastanku življenja se je pojavila tudi fotosintetična sposobnost rastlin. Tako so rastline pričele izkoriščati svetlobo kot vir energije za pretvorbo ogljikovega dioksida in vode v organsko snov in kisik. To je stabiliziralo klimo celotnega planeta in jo naredilo bistveno ugodnejšo za razvoj življenja. 

Zrak, ki ga dihamo, ima trenutno 21 % kisika, pred pojavom življenja pa ga v takšni obliki ni bilo. Odmrla organska snov rastlin je prispevala k nastanku prsti in se v ogromnih količinah kopičila v obliki fosilnih goriv. 

“Med industrializacijo je človek posegel v to skladišče ogljikovega dioksida in ga pričel spet sproščati v atmosfero. Poleg izkoriščanja fosilnih goriv pa je podnebje in biosfero ogrozilo velikopotezno širjenje pozidave in industrijskega kmetijstva.”

To povzroča odstranjevanje ekološko stabilnih nativnih ekosistemov, erozijo prsti in izgubo njene organske mase. Ta prispevek h globalnemu segrevanju je enormen. Vsa odmrla masa in vsa živa masa rastlin zadržujeta velike količine toplogrednih plinov, ki pa so ob uničevanju ekosistemov sproščeni nazaj v ozračje. 

Zgodbe o človeškem opustošenju segajo že v obdobje Mezopotamije, stare Grčije in Rima. Ta območja so bila pred človekovo intenzivno rabo med najbolj pestrimi in rodovitnimi, a odstranjevanje gozda, pokrivnega rastja, oranje in druge tehnike obdelave so povzročile erozijo prsti in izgubo rodovitnosti. 

S tem so ta območja postala nerodovitna, brez organske mase, podnebje pa je postalo mnogo bolj sušno. Na tem mestu je vredno poudariti izjemno veliko vlogo dreves pri hlajenju okolice in tvorbi padavinskih oblakov sekundarnega vodnega kroga.

“Danes je erozija rodovitne prsti zaradi oranja in odstranjevanja rastja dejansko največji neposreden izziv za človeštvo, saj povzroča trajno izgubo rodovitnosti in obsežne podnebne spremembe.”

Poleg tega pa se v procesu oranja v ozračje sprosti ogljikov dioksid zaradi razkroja organske snovi pri oranju. In ta prispevek k podnebnim spremembam je ogromen.

Opustošena, sprana prst na preorani njivi.

Za študijo primera o škodljivem človekovem vplivu ni treba daleč. V Novem Kotu, na primer,  je površje povsem spremenjeno zaradi pretekle rabe. Prvotni jelovo-bukov gozd je bil izkrčen, nadomestila pa ga je ekološko neprilagojena smreka. Okoliške pašnike so ljudje v preteklosti intenzivno pasli, celo do te mere, da se je ponekod pojavilo izpiranje prsti in zakisovanje tal. 

Spiranje prsti s površja.

“In danes se na razgibanih delih soočamo s tanko, slabo rodovitno in zakisano prstjo. Minerali in delci prsti, ki jih je spralo v nižje ležeče vrtače in dolce, so danes preorani, s čimer so izpostavljeni dodatnemu izpiranju in siromašenju količine organske snovi v prsti.”

Spriranje prsti v nižje ležečo vrtačo. Že po barvi opazimo razliko med kakovostjo trave v vrtači in na brežinah.
Plitkost prsti v spranih predelih s komaj 10 cm globine.

A tudi za to obstaja rešitev. 

Tisto, kar je človek uničil, lahko tudi popravi, če je pripravljen opazovati delovanje naravnih procesov in razumeti, kako lahko z dobro načrtovanimi ekosistemi izboljšamo sposobnost produkcije biomase in s tem skladiščenja ogljikovega dioksida. Ob tem pa bomo izboljšali rodovitnost in si olajšali pridelovanje hrane. 

Tako lahko tudi naše domače dvorišče postane ponor toplogrednih plinov. Poleg rastlin bodo svoje prispevale tudi živali, saj bodo omogočile prenos hranil in aktivacijo rodovitnosti ter nam olajšale delo. 

Kokoši pri kompostiranju organskega materiala, ki se po kakovosti lahko kosa z gozdnim humusom.
Gozdni humus za primerjavo.

“Temu celovitemu sistemu pri Hiši Mandrova rečeva kar regenerativna samooskrba.”

Osnova je izboljševanje trenutnih potencialov zemljišča s pomočjo integracije živali in rastlin na način, da povečava biodiverziteto, izboljšujeva prst ter povečava zajem sončne energije in njeno pretvorbo v organsko snov. 

Živali sva postavila pred sebe: na prvo mesto. 

Vzajemna korist, ki jo imamo, je, da živali pomagajo pri aktivaciji rodovitnosti zemljišča, midva pa jim zagotavljava najboljše življenjske pogoje. In ta izmenjava nikoli ne temelji na izkoriščanju tako kot pri industrijskem kmetijstvu. 

Kurji kompostnik – kompostiranje s pomočjo kokoši.

Živali imajo naravne potenciale, ki jih je potrebno prepoznati in spodbujati. Ti so odvisni od vrste in pasme. Kot primer vzemimo prašiče in njihov izjemni potencial za ritje po zemlji, kar lahko izkoristimo za zračenje travnika in setev kulturnih rastlin v razbrazdano površje. 

Kokoške na svojem dnevnem sprehodu.

Ali pa kokoši, ko cel dan brskajo in zračijo kompost. In pitovni piščanci, ki nam omogočajo, da pašnikom vrnemo izprana hranila, če jih znamo vzgojiti v premičnih sistemih. 

S tem, da boš znal izbrati prave živali in rastline, boš lahko vsakemu zemljišču povrnil rodovitnost, to pa pomeni, da boš izboljšal rast rastlin in s tem zajem sončne energije in ogljikovega dioksida. Več o tem si lahko prebereš v eni izmed preteklih objav.

Pričakuj naslednjo objavo, v kateri bova objavila, kako se lahko regeneracije okolja lotiš sam na svoji parceli!

Pa vse lepo do naslednjič,

Eva in Aljaž