Pridelava lastne hrane je mnogo več kot le vrtnarjenje. Je celostna življenjska filozofija, ki bo dala smisel slehernemu vsakdanu. Dokler si nisva pridelovala lastne hrane, gojila svojih živali in ustvarjala rodovitnega okolja, nisva verjela, koliko moči in energije se skriva v tovrstnih aktivnostih. Zemlja postaja rodovitnejša, živali pričnejo rasti in sobivati z okoljem, majhne sadike pričnejo rasti v velike rastline, vse prične živeti. In tako sva ponovno pričela živeti tudi midva.

Veliko ljudi misli, da je za pridelavo lastne hrane potrebno zelo veliko časa in prostora. Midva praviva, da to ne drži.

Dostikrat si zastavimo cilje, ki niso realni, in zato obupamo, preden se dela sploh lotimo. Tudi midva poznava občutek zmedenosti in nemoči, če se to zgodi. Ko sva pričela, sva mislila, da bova regeneracijo posesti dosegla veliko prej in v precej večjem obsegu. A sva kmalu ugotovila, da bo za to potrebno več časa in premisleka

“Z globljim premislekom o tem, kaj želimo doseči, lahko ugotovimo, česa se moramo najprej lotiti. Pri tem sta daljši premislek in opazovanje naravnih pojavov še kako v pomoč.”

Ko se bomo lotili realizacije, bo postopek predvsem hitrejši in dodobra premišljen, tako da nam bo omogočil manj vloženega fizičnega dela za večji učinek. In v tem se skriva vsa modrost! 

Občutek nezmožnosti se pogosto pojavi zato, ker človeku ne uspe prepoznati rešitev, ki so tako preproste, da jih “težko opazimo”. Ljudje smo namreč mojstri kompliciranja. Govoriva o naravnih rešitvah. In dokler se nisva naučila slediti tistemu, kar ponuja že sama narava, nisva zares vedela, koliko dejansko zmoreva.

Tudi ti lahko, že danes. Vse, kar potrebuješ, je skicirka in seznam ciljev, ki bi jih rad dosegel. Okrog vsakega objekta je prostor, da začneš: naj bo to hiša, garaža, nadstrešek, rastlinjak, drevo, ribnik, travnik, kamenje itd. 

In da bi začel, boš potreboval, kot že omenjeno, dober načrt, katerega glavno vodilo naj bo: kako s čim manj dela doseči čim večji učinek.

“Pri tem ti bo izjemno prav prišlo prepoznavanje potencialov lokacije in opazovanje ugodnih mikroklimatskih točk.”

In zima je pravi čas za začetek, saj ti igra senc, zmrzali in snega pokaže, kje so možne ugodne mikroklimatske lokacije, ki jih boš lahko izkoristil. To so običajno zavetrne južne lege, na katerih tla najprej odmrznejo in sneg najprej izgine. Tam pa najdemo tudi zahtevnejše rastline. Takšni prostori, ki so pogosto najslabše izkoriščeni, so ponavadi okrog naših bivališč, na sončnih straneh objektov in okrog ter pred drevesi.

V našem podnebju, z izrazitimi nihanji in pozno spomladansko pozebo, so predniki sadna drevesa pogosto sadili blizu objektov, tako da so razširili zavetrje okrog hiše in ga izkoristili. Hkrati pa so zmanjšali možnost spomladanske pozebe, saj se izsevana toplota ujame in odbije med objekti. Ta učinek je vredno izkoristiti in posnemati. 

V našem kraju nevarnost zadnje slane mine šele okrog 1. junija, zato lahko jasno opazujeva pasove brez slane, ki se pojavljajo v zavetrnih zatišnih legah okrog hiše in najin načrt za letos je, da ta pas z zasaditvijo dreves razširiva in izkoristiva prostor okoli hiše še veliko bolje, kot sva ga lansko leto.

Eno od elegantnih znanj iz permakulture je delitev zemljišča na predele, pri čemer predel 0 predstavlja bivalni prostor, pedel 1 pa prostor neposredno okrog hiše. In prav prostor okrog hiše je tisti, na katerem lahko pridelamo skoraj vso hrano, tako da se naučimo izkoristiti vsak del in obdelamo vsak možen prostorček. 

Tudi midva slediva temu, saj ni lepšega kot hiša, obdana z rastlinami, ki jih poleti obiraš in nosiš nesposredno v kuhinjo. Midva slediva temu idealu in se vsako leto veliko naučiva. Lani sva v zavetrju hiše zelo uspešno gojila buče in postavila visoko gredo.

“Pogosto naju ljudje vprašajo, kako sva bila sposobna ustvariti takšno preobrazbo površja že sedaj. In kako sva uspela ustvariti tako veliko in kakovostno njivo iz “nič”?”

Močno sva želela, da bi zase in za svoje živali pridelala veliko dobre, lepe in zdrave hrane. S to mislijo sva se lotila opazovanja pokrajine in njenih zakonitosti. Bolj, ko sva se oddaljevala od ustaljenih navad obdelovanja zemlje, bolj sva opažala napredek. Manj sva posegala v rastje rastlin in opazovala vremenske pojave, bolj sva se učila, kaj zares potrebujejo. Primer je, recimo, kako ohraniti rodovitnost tal skozi celo leto navkljub močnim poletnim nalivom v naših koncih, ki zlahka s seboj odnesejo in zbijejo večje količine prsti. S tem, ko sva zastirala rastline, sva tudi ugotovila, katera zastirka najbolj koristi in katera sploh ne. Vse je potekalo v sozvočju učenja od narave same, brez grobega poseganja in strogega urejanja rastja rastlin. Morala sva se odvrniti  od številnih naučenih metod, ki niso prisluhnile naravnim zakonitostim in so stremele k urejanju zasaditve z namenom urejanja, ne pa z namenom bogatenja rodovitnosti prsti.

Najin cilj je pokazati, da je mogoče z majhnim finančnim vložkom in predvsem velikim posluhom za naravne procese ustvariti neizmerno veliko rodovitnega ter predvsem pridelovalnega. Ne potrebuješ veliko, da dosežeš bogat rezultat. Z malim, a premišljenim naporom, lahko ustvariš nepojmljive spremembe, ki bodo koristile tebi in predvsem okolju.

V naravi boš našel najtesnejšo sodelavko, ki ti bo pomagala tudi skozi najtemačnejše dni.

Pa en krasen pozdrav do naslednjič,

Eva in Aljaž