To spletno mesto uporavlja piškotke, s katerimi zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo. S klikom na “Dovolim vse” ali z uporabo strani se strinjate z vsemi piškotki.  Več o piškotkih

Hiša Mandrova

Kako lahko tradicionalno arhitekturo dopolniš s sodobnim “presežkom materiala”?

Veliko ljudi naju je spraševalo, zakaj sva si tako želela obnovo starega in ne gradnje novega objekta. Dostikrat na stare objekte gledamo zviška in si mislimo, kako smo sami boljši, sodobnejši in bolj sofisticirani. A stavbna dediščina je dediščina zato, ker se je izoblikovala skozi stoletja in se prilagodila podnebnim in kulturnim dejavnikom.

Mnogo ljudi preseneti, ko jim poveva, s kako nizkim finančnim vložkom sva uspela urediti in obnoviti hišo ter vzpostaviti vrt okrog hiše. Presenečeni so zato, ker smo kot potrošniki navajeni, da sta obnova in gradnja skoraj nedostopni. Za vzor si namreč ogledujemo izjemne arhitekturne novotarije. Ampak to je samo pogled, ki nam ga vsiljujejo oglaševalci.

Tudi za to obstaja alternativa. 

“Na tržišču je veliko starih stavb, ki skrivajo izjemne zgodbe in iščejo nove lastnike. To so stavbe, ki skrivajo preizkušeno arhitekturo in dediščino.”

Midva trdiva, da bi moral vsak posameznik nadgraditi svoje znanje o kulturni in arhitekturni dediščini in jo uporabiti v svoj prid ter tako odkriti res koristne in trajnostne metode, rešitve in estetske užitke.

Zakaj torej obnavljati ali celo na novo oživljati nekaj iz preteklih časov? 

Dovoli nama, da ti s svojim primerom pokaževa, kam naju je pripeljala obnove stare, lesene kajžarske hiše in zakaj sva se odločila, da nadaljujeva njeno zgodbo v malce sodobnejši, predrugačeni obliki. 

Takoj po nakupu stare hiše, ko sva še pričenjala z obnovo, so naju starejši domačini opominjali na to, da je polovico hiše zavzemala učilnica, v kateri so obiskovali pouk, v majhni sobi zraven pa je bival učitelj. V drugi polovici hiše je živela Mandrova družina, v izbi so shranjevali seno, na polovici kleti pa so bile živali, druga polovica pa je bila namenjena shrambi. Seno so metali v klet kar preko posebnega jaška, ki je povezoval podstrešje in klet. Prava kajžarska hiša, ki je združevala vse elemente preproste izdelave in visokega izkoristka prostora.

Presenetilo naju je tudi to, kako preprosto je bila hiša izdelana. Ročno tesana konstrukcija je bila zapolnjena s pokončnimi, žaganimi plohi, obita s poševnimi letvicami in prekrita z apnenimi ometi. Tako preprosto so bile izdelane vse kajžarske hiše in takšnih so se spominjali domačini. Les je skelet in ogrodje, ki ga je apno zavarovalo pred zunanjimi vplivi in naredilo konstrukcijo vetrotesno.

Fascinirana sva bila nad preprostostjo in uporabnostjo hiše, želela sva, da bi hiša še naprej izražala svojo zgodbo, ne da bi jo prekinila, zato sva se odločila, da bova zamenjava le tiste res dotrajane konstrukcijske elemente. In vesela sva, da je nisva, saj bi s tem zabrisala sled marsikatere plenkače, s katero so tesali hišne tramove. 

Tako sva se odločila, da se temu povezovanju povsem posvetiva in res raziščeva uporabnost dediščine v kombinaciji z najboljšim znanjem iz sedanjosti. Tako je kasneje nastal tudi sam projekt Hiša Mandrova.

In zakaj se nama zdi ta preplet pomemben?

“V današnjem svetu, v katerem so pogoste finančne, osebnostne, zdravstvene in okoljske krize, je v veliko uteho to, da si lahko stvari izdelaš sam: z zelo nizkim finančnim vložkom, osebnostno rastjo in predvsem trajnostnim gospodarjenjem z naravnimi viri.”

Ne gre le za poudarjanje preteklosti v prepletu s sedanjostjo, temveč za zelo pomembno zavedanje o prihodnosti, za prihodnje generacije in svet. Moč povezovanja dediščinskih in sodobnih pristopov lahko združi le najboljše za prihodnost, saj črpa iz najbolj preverjenih in dopolnjenih metod: vse od stavbarstva, samooskrbe, gojenja živali in rastlin, skrbi za gozd, ustvarjanju vsakodnevnih objektov, opazovanju podnebnih sprememb, kulinarike, kreativnosti na splošno … in še in še bi se našlo.

Prav s to miselnostjo sva se odločila, da zasnujeva projekt Hiša Mandrova in pomagava soustvariti nov pogled na sodobne prakse gradnje in samooskrbe.

Eden izmed primerov, kako sva ohranila in dogradila lokalno tradicionalno dediščino s sodobnimi izvedbami, sta prav zagotovo oba zastekljena ganka. 

Poleg tega se nama zdi v trenutnih časih izjemnega pomena, da vse samooskrbne pristope načrtujemo v soskladju s podnebnimi spremembami. Nič ni več predvidljivo. Letni časi se čedalje bolj spreminjajo in izjemno močni ekstremi (padci in rast temperature ter količina padavin in neurij) bodo počasi spremenili določene pristope pridelovanja hrane in pridobivanja energije. Pri tem se nama zdi zelo pomembno, da v samo načrtovanje samooskrbe in načrta zasnove novega objekta ali večje gradnje vključiva tudi ta princip. Vse mora služiti še drugemu namenu (npr. gank: ogrevalna, pridelovalna, shranjevalna in vetrolovna funkcija).

Včasih so imele hiše majhna okna, ker je bilo steklo drago in izdelava oken nenatančna. Takšna okna so bila energetsko neučinkovita, vse dokler jih niso pričeli izdelovati z natančnimi stroji. Zdaj že desetletja industrijsko izdelujemo visoko učinkovita okna, starejša okna pa lahko dobimo brezplačno, nekateri ljudje pa jih celo mečejo stran, čeprav so še uporabna. 

“Danes, ko imamo toliko presežkov materiala, da jih z lahkoto mečemo stran, se moramo vprašati, kako lahko te presežke ponovno uporabimo v duhu tradicionalne arhitekture.”

S tem pojem presežka koristno spremenimo v pojem uporabnosti in tako spremenimo odnos do potrošnje. S tem pomagamo okolju, sebi in nenazadnje estetiki gradnje, ki bo krasno odsevala funkcionalnost stavbe.

Ker sva si želela in tudi potrebovala delno zaprt gank (predvsem zaradi močnih nalivov in vetra), sva iz starih oken in stekel tako izdelala zasteklitev nekoč odprtih gankov. Zdi se nama, da bi enako storili tudi v preteklosti, da bi si povečali bivalni prostor, leseno konstrukcijo zaščitili pred dežjem in ga zraven še pasivno solarno ogrevali. To bi storili, če bi le imeli na voljo vsa okna in stekla, ki so nama jih podarili ljudje ali pa sva jih rešila pred vožnjo na odpad.

Trenutno na sprednjem ganku manjkajo samo še okna za odpiranje, ki bodo narejena v domači delavnici. Zastekljeni gank pa že zdaj služi kot ogrevalni prostor, saj sonce tako močno segreje prostor, da lahko dovaja toploto v hišo preko odprtih balkonskih vrat. 

Na globoke okenske okvirje sva montirala poličke, na katerih vzgajava sadike, prav tako jih gojiva na zgornjih stropnikih pod strešnimi okni. Tudi zadnji zastekljeni gank deluje kot vetrolov in dodaten prostor za odlaganje drv. Prav tako kot včasih imava pod gankom zložena drva. To je res neprecenljiv prostor, predvsem v klimatski legi, kot je naša.

Del spodnjega dela hiše pred vhodom v klet je prav tako obdan s steklenjakom, v katerem imava kokoši na kompostu skozi celo hladno obdobje. Na kompostu si tako same ogrevajo prostor. In še veliko stvari prostorov bi se našlo, ki nimajo samo enega namena, temveč jih dopolnjujeva s številnimi drugimi funkcijami. Tudi včasih so delali tako.

Velika zanka sodobne interpretacije dediščine je v tem, da ostane ujeta v zgodbah iz preteklosti. Dediščina se pogosto obuja kot zgodovinska pravljica ob različnih dogodkih in priložnostih. Tako je dediščini odvzet praktični vidik in njena prepletenost z danimi materialnimi pogoji. Tisti pravi pomen dediščine, h kateremu teživa pri Hiši Mandrova, pa je v stvarnem oživljanju v duhu sodobnosti in sodobnih bivalnih potreb. Takšno sooblikovanje dediščine je postalo najino življenjsko poslanstvo. 

Pomembno se nama zdi, da iz preteklosti črpava in ohranjava najboljše znanje, saj je z namenom preživelo toliko časa. Res pa je, da se dostikrat preveč naslonimo le na “tradicionalnost” in si s tem onemogočimo sooblikovati dediščino, zato ta postane breme iz preteklosti, namesto da je osnova za učenje. 

“Midva zato trdiva, da je treba dobre stvari iz vsake dobe povezati v najboljšo možno rešitev za sedanje izzive.”

Najin uspeh lastnoročne obnove stare lesene hiše je lahko dokaz, da je možno, je dokaz, da  lahko sam popolnoma prenoviš starejši objekt in za to porabiš karseda nizek finančni vložek, obujaš in prepletaš lokalno dediščino, trajnostno prispevaš k brezogljični gradnji (les) in se predvsem neizmerno veliko naučiš.

Ker so stvari minljive in včasih celo nepredvidljive, sploh v današnjih časih, ti znanja nihče ne more vzeti. Vzemi to kot popotnico na tvoji novi poti in naj bo vodilo pri ustvarjanju tvojih sanjskih dosežkov. 

Ko boš stvari pričel izdelovati sam, boš spoznal, kako izpopolnjen in bogat je občutek, ko nekaj narediš s svojimi rokami. Našel boš zadovoljstvo v majhnih, ekoloških in izjemno vrednih stvareh. In če prva verzija, ki jo izdelaš, ni popolna, bo druga zagotovo boljša – vse od žlice pa do hiše.

Če želiš ostati z nama v stiku, te vabiva, da se prijaviš na novice Hiše Mandrova.

Imava tudi Facebook stran, profil Instagram in kanal YouTube, vsako nedeljo pa objaviva nov vlog.

Pa vse lepo do naslednjič!

Eva in Aljaž

close

Hvala, da si se odločil postati del zelene generacije!

Na delavnicah boš osvojil/-a nova znanja, se kreativno izpopolnil/-a in spoznal/-a somišljenike.

Zelo preprosto je. Izpolni ta obrazec in od naju boš pridobil predloge za obisk delavnic, ki so ti pisani na kožo!

Katera delavnica te zanima?

Seznanjen sem z Izjavo o zasebnosti Hiše Mandrova:

By hisa mandrova

Hia Mandrova je domaija, na kateri se sodobnost zliva z oivljanjem kulturne dediine in dostopnimi metodami samooskrbe.