To spletno mesto uporavlja piškotke, s katerimi zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo. S klikom na “Dovolim vse” ali z uporabo strani se strinjate z vsemi piškotki.  Več o piškotkih

Zaradi poslabšanja kakovosti industrijske hrane, degradacije okolja in nestabilnih dobavnih verig sva v vrh svojih prioritet postavila to, da si znava sama na trajnostni način pridelati hrano in graditi svoje objekte. 

A kaj je trajnost in trajnostnost ter kako to doseči? 

Ti dve besedi sta vse prevečkrat zlorabljeni za promocijo novih potrošniških tehnologij in pospeševanje prodaje. 

“Zavedati se moraš, da je vsak košček prostora, v katerem se nahajaš, del že obstoječe kulturne krajine.”

Človeštvo je dele planeta, ki jih poseljuje, v celoti preobrazilo. Pri nas na primer smreka ni avtohtona vrsta (razen nad 1500 m nadmorske višine), pa vseeno predstavlja tretjino lesnih zalog. 

Pomisli na obsežne melioracije rek, močvirij in mokrišč, ki so zaradi človeka skoraj izginila. Trajnost se zato začne s prevzemanjem odgovornosti in zavedanjem, da z vsakim posegom, majhnim in velikim, sooblikujemo skupno pokrajino. In sooblikuješ jo lahko na način, da jo izboljšaš zase in za druga živa bitja.

“Midva sva si za cilj zadala obnovitev kulturne krajine z ekstremnim primerom smrekove monokulture, plitve prsti in izprane prsti.”

Še nedolgo nazaj sva bila prepričana, da bo zemljišču, na katerem je prst tako plitka, da kol težko stoji pokonci, težko povrniti rodovitnost. A po dveh letih dela verjameva, da je čisto vse možno, če sva iznajdljiva, kreativna in se usmeriva k izboljševanju in ne gledava na to, kako visoke so ovire. 

“Naučila sva se, da v ovirah prepoznava priložnosti in tako ovire postanejo samo panoramski ovinki na poti do uspeha.”

Ko sva se srečala z zaraščeno površino za hišo, so na njej rasle le smreke in to tako na gosto, da si za hojo rabil delovna oblačila in čelado z vizirjem. To pa zato, da ti kakšna veja ne bi iztaknila oči. Takšen je bil začetek. 

Z revirnim gozdarjem smo izbrali primerna drevesa za posek in to je bila prva priložnost, ki sva jo prepoznala. Domači les za obnovo. 

V naslednjem letu sva se lotila redčenja smrek, zato da bi omogočila obnovo mešanega sestoja dreves in trave, ki bi bil uporaben za pašnik. In prav neverjetno je, koliko življenja je vzklilo skozi debel sloj iglic. 

Ptice, ki so posedale po vrhovih smrek, so vsa ta leta pridno trosile lešnike, žir, peške češenj in podobna semena, veter pa je prinašal semena trave. Čez nekaj dni bova na tisti konec parcele spustila še pujske, ki bodo s svojim ritjem in gnojenjem aktivirali semena in mikrobe v tleh. 

Ključno pri tem pa je, da bova ograjo za pujse premikala ter poskrbela, da nikoli ne bo nastala blatna puščava brez življenja. 

Če pogledamo naravo, vidimo, da se v naravnih ekosistemih živali same premikajo z mesta na mesto in nikoli niso toliko časa na enem, da bi povzročile opustošenje. Tega s svojo grabežljivostjo in poenostavljanjem vsakdana povzroča samo človek.

S takšnimi in podobnimi metodami lahko vsak soustvarja rodovitne pokrajine, ki bodo polne življenja. In bodo zamenjale obstoječe monokulture. To lahko skupaj dosežemo tako, da opustimo obstoječe vzorce kulturne rabe pokrajine in jo pogledamo skozi oči ekosistema, tako da vzpostavimo učinkovitejše in krajše krogotoke snovi. 

Začni tako, da se naučiš kompostiranja in pridelave zelenjave brez prekopavanja, rotacijske paše živali in ustvarjanja novih trajnih zasaditev. 

Vsak človek je sposoben, da postane inovator in obudi svoje instinkte za sodelovanje z rastlinami in živalmi. Brez nepotrebnega stresa velikih posegov, brez pesticidov, herbicidov in umetnih gnojil. 

“Pridobivanje znanja in iskanje lastne poti sta dva od začetnih korakov k trajnosti, naslednji korak pa je to, da se odločimo pridelovati hrano, tako da sprejmemo odgovornost za bogatenje prsti in biodiverzitete.”

In to naj bosta ključni merili trajnosti. 

Možno je, da obstajajo industrijske metode pridelave, kjer prst preorjemo, pognojimo, pošpricamo, namakamo, pobranamo …. in tako v prvih nekaj letih pridelamo več hrane kot z uporabo trajnostnih metod. 

A dolgoročno gledano, industrijske metode pridelave vodijo v izgubo rodovitnosti prsti, erozijo in upad biodiverzitete. Zato je nujno, da nehamo posnemati industrijske metode pridelave doma  ter se osredotočimo na kakovost pridelane hrane in na bogatenje okolja.

In kulturna pokrajina, ki bo nastala, bo na vsakem koraku odsevala veličino naše odločitve, da hodimo svojo pot. Pa naj ima čim več panoramskih ovinkov.

Vse lepo do naslednjič,

Eva in Aljaž

close

Hvala, da si se odločil postati del zelene generacije!

Na delavnicah boš osvojil/-a nova znanja, se kreativno izpopolnil/-a in spoznal/-a somišljenike.

Zelo preprosto je. Izpolni ta obrazec in od naju boš pridobil predloge za obisk delavnic, ki so ti pisani na kožo!

Katera delavnica te zanima?

Seznanjen sem z Izjavo o zasebnosti Hiše Mandrova: