Pogosto v družbi slišimo, da nekdo ni sposoben za nekaj ali da pač “ni za to.” Ne znava razložiti točnega izvora tega prepričanja, a vendar je povsem napačno.  Če bi ga vsak izmed nas ovrgel, bi ugotovil, da je sposoben veliko več, kot mu pripisujejo drugi. In to sva ugotovila tudi midva. 

Velikokrat se nam zazdi, da smo za velike projekte, kot je obnova ali gradnja hiše, premalo izkušeni in popolnoma nesposobni. Ovire se zdijo prevelike in cilji nedosegljivi. V vseh sredstvih javnega obveščanja – na televiziji, po radiu, v oglasih, na družabnih omrežjih in še bi lahko naštevala – najdemo trditve, da za skoraj vse nivoje osebnega življenja potrebujemo določene strokovnjake. Vedno je prisoten tisti občutek nelagodja, da za prvi in vse naslednje korake potrebujemo potrditve drugih, če želimo uspeti.

In temu ostro nasprotujeva.

“Vsak izmed nas je sposoben graditi velike stvari, če se je pripravljen učiti, opazovati najboljša uporabna znanja iz preteklosti in jih združiti z najboljšim znanjem sedanjosti. V tem prepletu vidiva prihodnost.”

Če boš sprejel izziv, boš lahko zapustil cono svojega udobja, lahko boš opustil iskanje že vnaprej pripravljenih rešitev in bližnjic, ki ti jih ponuja trg ter tako oblikoval vse po svojih merilih. Sprejel boš lepoto tistega, kar imaš na voljo okrog sebe: kamen, ilovico, les, trstiko, slamo in sploh vse lokalne materiale, odvisne od podnebja, v katerem živiš. 

Midva sva imela priložnost, da se med obnovo hiše Mandrova v Novem Kotu spoznava  s polpreteklo zgodovino kajžarskih hiš ter njihovo izjemno premišljeno zasnovo in izbiro materialov. 

Kajžarske hiše, kot je Mandrova, so bile  postavljene iz lesa, ki je zrasel le nekaj kilometrov stran, apno pa so prav tako kuhali zelo blizu. To pa sta poleg žebljev tudi edina uporabljena materiala.  Na podeželju so takšne hiše gradili vse do druge svetovne vojne in ker so bile do takrat konjske vprege edini način za transport materiala, je bila uporaba lokalnega materiala edina možnost. Ljudje se morali tisto, kar so imeli na voljo, uporabiti za najboljše; to pa so: trajnost, majhna poraba in preprostost izdelave.

Tudi midva sva postala močna zagovornika zapisane trojice.

Les in apno sta res izjemna kombinacija. Kajžarske hiše na našem območju so postavljali tako, da so tesan skelet napolnili s pokončnimi plohi za steno, jih obili z letvicami za lažje prijemanje ometov in statično zavetrovanje, jih ometali z apnenimi ometi, pokrili streho – in to je bilo vse. 

Leseni plohi in letvice dajejo stenam trdnost in nekaj malega izolativnosti, apno pa zračno zatesni konstrukcijo in jo obvaruje pred propadanjem. To pa zato, ker mehansko prepreči dostop insektom, glive pa v bazičnem okolju, kakršno ustvari apno, ne uspevajo dobro. Dokaz so objekti na območju Gorskega Kotarja, ki so bili postavljeni še tik po drugi svetovni vojni in stojijo še danes, kljub temu da je veliko praznih. 

Uporaba domačih materialov se naju je zelo dotaknila, ker je tako zelo preprosta in primerna za prihodnost. Les je namreč ogljični material, saj drevo za svojo rast porablja ogljikov dioksid. Če uporabimo lokalno dobavljen les, ki je minimalno obdelan (žagan ali tesan), bo leseni objekt vsaj ogljično nevtralen (ne povzroča emisij), če že ne celo ogljično negativen (je shramba ogljikovega dioksida). 

Tudi z apnom je tako. Apno so vedno žgali v bližnjem gozdu. Iz apnenca se je med procesom žganja izločil ogljikov dioksid, ki pa ga apno ob sušenju in strjevanju ponovno absorbira, zato da ponovno okameni. Če na takšno preprosto osnovo hiše dodamo ekološki paropropustni izolacijski material (v najinem primeru so to lesna vlakna) in prezračevalni kanal na leseni fasadi, to postane sodobna nizkoenergetska hiša. 

Tako sva hišo Mandrova za prihodnost pripravila midva, in to sva storila z izjemno nizkimi sredstvi, veliko voljo do učenja ter velikim vložkom lastnega dela. 

Za celotno obnovo, vključno s stroški opreme, orodja in tekočimi stroški, sva imela na voljo le nekaj čez 50 tisoč evrov. S tem sva morala kupiti vse stroje za obdelavo lesa (žage, mizarska kombinirka, vrtalniki ipd.), zamenjati streho, dodati izolacijo, oboje, zamenjati vrata in okna, izdelati rastlinsko čistilno napravo, nadgraditi električni priključek, popraviti nekatere malenkosti v konstrukciji, postaviti dimnik in še bi se našlo. 

Najina filozofija je bila, da nameniva več denarja nakupu dobrega orodja, s katerim bova lahko uresničila vse svoje gradbene projekte in se ob tem učila izdelovati lastne stvari, kot da bi najela izvajalce. Tako je najino znanje raslo in raslo do tega, da si danes lahko preprosta okna in zasteklitev na ganku izdelava kar sama. In to je najin naslednji projekt. Prva lesena okna domače izdelave.

Včasih je veljalo, da so lesene hiše za manj premožne. Še iz starih časov izvira, da je hiša Mandrova  kajžarska, ker ji pripada samo skromna posest, je majhna in v celoti izdelana iz lesa. Pri Mandrovih niso premogli gospodarskega poslopja ali drugih poslopij, zato so v kleti imeli pujsa, kakšno ovco in kravo, del kleti pa je bil namenjen shrambi pridelkov. Seno za živali so spravljali v izbi na podstrehi in ga preko lesenega jaška pehali v klet. 

Gank in prostor pod gankom je služil za shranjevanje drv, na okenskih policah pa so zagotovo gojili sadike rastlin. Tako so hišo v polnosti izkoristili. Še krava je morala opraviti vse: bila je za mleko, za vleko pluga, voza in drv. Pravzaprav so si verjetno pri Mandrovih znali izdelati skoraj vse, pridelati lastno hrano in koristno uporabiti vsak kotiček hiše. In to je pravzaprav pravo bogastvo, ki ga lahko zaslediš tudi danes. 

Današnja različica kajžarske miselnosti in statusa je v ekonomičnih in ekoloških lesenih objektih, s katerimi nadaljujemo tradicijo uporabe tistega, kar imamo na voljo. Pa naj bo to gradnja z naravnimi materiali ali ponovna uporaba sodobnih materialov, s katerimi lahko izdelaš preproste ograje, rastlinjake, vrtne lope ali celo hiše. Pravo bogastvo je, ko oblikuješ nekaj po svojih merilih in se tako naučiš, kako lahko en prostor postane uporaben na več načinov in je karseda dobro izkoriščen. 

“Kajžarski pristop je odporen proti trendom. Je brezčasen in se poraja tukaj in zdaj. Usmerjen je v prihodnost, lokalno za prihodnje generacije.”

Preden se lotiš obnove ali predelave stare hiše, premisli, kaj potrebuješ. Vprašaj se, v kaj misliš največ vložiti. Ali je to material, orodje ali dodatno zemljišče? Vse se začne pri premisleku o stvareh, ki jih potrebuješ in ki si jih lahko privoščiš, šele nato boš lahko prilagodil estetiko in novo domovanje prilagodil svojim merilom.

Dostikrat tovrstne omejitve, predvsem finančne, rodijo krasne nove ideje, do katerih ne bi prišel, če bi imel vse na voljo. Vzemi to kot prednost za določene izzive in ne boj se eksperimentirati! Vsak izmed nas ima svojo vizijo. Izkoristi možnost, da izživiš svoje sanje in ne sanj drugih.

Ne pozabi se prijaviti na najine novice, v katerih te bova obveščala o novih projektih in dogodkih, ki jih načrtujeva v bližnji prihodnosti!

Pa vse lepo do naslednjega tedna!

Eva in Aljaž