Kaj imata skupnega samooskrba in sušenje lesa?

Če bi bil vsak nekoliko bolj samooskrben, bi zelo znižal svoj ogljični odtis. Tako enostavno je. Morda bi ga znižali celo do te mere, da bil naš ogljični odtis nevtralen. In če bi sposobni pravičnejše razdelitve dela in surovin ter zmanjšali globalni transport, bi zmagali. 

A ta tema presega meje področja najinega delovanja, zato se vrnimo k današnji temi, ki govori o tem, da je prvi korak k samooskrbi uporaba lesa. 

“To je zato, ker je les naravni material, ki nam je dan v izobilju in se ga lahko nauči obdelovati čisto vsak, korak za korakom.”

In midva sva tukaj zato, da ti pomagava pri prvih korakih in pri tem, da veš, kaj je možno, če uporabiš domišljijo.

Samooskrba ni le vrtičkanje in pridelava zelenjave. Je resna tema, ki si zasluži skrbno obravnavo. 

Pridelava vrtnin je pomemben del samooskrbe, ki je relativno viden, a mnogo, mnogo manj vpliva na zmanjšanje onesnaževanja, kot ga lahko vsakodnevna uporaba lesa, sploh pa celovita regenerativna pridelava hrane.

Les je organska snov, ki nastane v procesu fotosinteze, ko drevesa atmosferski ogljikov dioksid pretvorijo v svoje dele pod zemljo in nad njo. In prav les bi morali mnogo, mnogo več uporabljati in ga razumeti kot ključni del samooskrbe. 

“Vsak, ki želi biti bolj samooskrben, si bo naredil največjo uslugo, če bo spoznal obdelavo lesa od izvora v gozdu do končnega izdelka. Tako kot so v preteklosti znali iz lesa izdelati vsakdanje predmete, jih lahko tudi danes!”

Les je bil vedno naravna izbira za raznovrstne izdelke in je ljudem v predindustrijskem in predglobalizacijskem času omogočal, da so si zelo blizu doma izdelali čisto vse, česar niso mogli kupiti. 

A s širjenjem asortimenta uniformnih dobrin in izdelkov je izginil tudi del znanj in veščin o oblikovanju lesa, del znanj pa je verjetno izginil s slabšanjem vrstne raznolikosti gozdov. 

Primarni gozdovi so bili odstranjeni in spremenjeni v času razvoja industrije, ko je lesno oglje predstavljalo enega najpomembnejših energentov. Danes, ko gozd pokriva kar 60 % površja, je skoraj nepredstavljivo, da je bil delež gozda v obdobju pred prvo svetovno vojno le 36 %. Izkrčena območja so zarasli različni mešani sestoji z velikim deležem smreke. In tudi zato je danes na žalost smrekov les sinonim za les.

“Smrekov les ima svoje mesto, a ne zmore vsega. Smreka se dobro obnese v gradnji, saj je ravna, lahka in srednje obstojna, če je pravilno vgrajena.”

Aljaževa doma izdelana okna iz smreke.

Zelo pomembno pa je, da se spoznamo tudi z drugimi vrstami lesa. Vsi vemo, da macesen najbolje kljubuje vremenskim pogojem, jesen je prožen in trden, hrast je odporen na gnitje, smreka je lahka in ravna, gaber je trd in tog … To je le nekaj trivialnih primerov “pravil” o lesu, ki bi jih lahko naštevali v neskončnost. 

“A realno je poznavanje lesa izven teh pravil, je kopica znanj in veščin, ki jih pridobimo z delom, opazovanjem in načrtovanjem, začne pa se pri pripravi materiala.”

Hlod macesna.

Midva sva domačo zalogo lesa v zadnjem letu okrepila z lesom smreke mizarske kakovosti, bukvijo, belim topolom, borom, lipo in macesnom. 

Les smo rezali na domači žagi pri najinem dragem sosedu Toniju, nato pa smo vse pripeljali k najini hiši, midva pa sva žagance zložila tako, da se bodo čim bolj kakovostno osušili. 

Sosed Toni na svoji domači žagi presoja hlod.
Hlod macesna na žagi.

“In prav sušenje je ena od osnov dela z lesom, ki je preslabo razumljena in poznana ter začetnikom povzroča težave.”

V resnici pa je preprosta in jo lahko osvoji vsak, ki si želi delati z lesom. Tudi prenova hiše ali gradnja novega objekta se začne s sušenjem, če les naročimo na komercialni žagi. 

Preden je sušen, vsebuje okrog 50 % vlage in teža desk se zato med sušenjem skoraj prepolovi. Les je zračno suh, ko doseže okrog 15 % vlažnosti. Starodavno pravilo sušenja lesa je, da se centimeter žaganega lesa suši 1 leto, zato da doseže zračno suhost (okrog 15 %). 

Moker les je skoraj dvakrat težji od suhega.
Kup je odmaknjen od tal in pokrit tako, da ga ne zmoči dež.

To preprosto pove, da bi se morala 5 cm debela deska (po domače ploh) sušiti 5 let. Šele takrat bi v celotni debelini dosegli zračno suhost in bi se “umiril”. Les, ki ga kupimo na žagah in nam je prodan kot “suh”, tako zagotovo potrebuje še nekaj sušenja, zato moramo vedeti, kako ga pravilno zložiti in naletvičiti.

“Pravilno sušenje lesa poteka na vodoravnih prekladah, ki so vsaj 30 cm dvignjene od tal. Deske zlagamo v enakomerne vrste in mednje polagamo vmesne letvice, ki so vedno točno ena nad drugo.”

Splošno sprejeto je, da gradbeni les iglavcev letvičimo približno na meter dolžine žagancev. 

Letve morajo biti natančno ena nad drugo.

Torej bomo standardne 4 m dolge deske zložili tako, da bodo letvičene na štirih mestih. Les za zahtevnejše izdelke in les listavcev pa letvičimo na 40-60 cm dolžine, zato bomo standardne deske naletvili na 6 do 10 mestih. Letvice naj bodo debele med 1,5 in 2,5 cm, da bo zrak med plastmi dobro krožil.

Les hruške med letvenjem. Listavce lahko sušimo s skorjo.
Pri iglavcih pa moramo skorjo odstraniti.
Rezilnik je pripomoček, s katerim odstranimo lubje.

Z letvenjem omogočimo, da vlaga iz lesa izhaja v okoliški zrak, hkrati pa teža kupa preprečuje zvijanje desk. Gosteje kot bodo letvice, boljši bo rezultat, ker bodo letvice rezanim kosom preprečile zvijanje. Deske brez obtežitve bi se namreč vedno naravno uvile v smeri stran od jedra in proti skorji. 

“Nastajanje razpok na koncu desk med sušenjem omejimo tudi s primernimi tehnikami, pri katerih spodbujamo počasno izhajanje vlage iz lesa.”

Tak primer je na primer oljenje koncev svežih desk pred sušenjem. S tem dosežemo počasnejše izhajanje vlage iz pretrganih por na koncu desk. Drugi faktor, s katerim zmanjšamo nastajanje razpok, pa je izbira senčnega prostora za sušenje. 

Barvanje zapre končne pore in zmanjša pokanje lesa.

Kup na koncu dobro obtežimo in pokrijemo, tako da padavinska voda s strehe ne bo škropila spodnjih vrst v kupu.

“Enostavno staro pravilo je, da mora biti mokra deska obtežena vsaj s toliko teže, kot je težka sama.”

Idealno je, če les sušimo na trdi, dobro odcejeni podlagi, ki prepreči škropljenje po spodnjih vrstah lesa. 

Naletvičen kup lesa, ki je pripravljen za sušenje.

Sicer je brez dragih vlagomerov težko vedeti, kako suh je les v resnici, a ponavadi velja previdnost pri uporabi. Več let sušenja pomeni tudi bolj suh les. Lesa zračno (zunaj) nikoli ne moremo toliko osušiti, da se v notranjih prostorih ne bi še dodatno osušil, zato lahko les, ki ga potrebujemo za zahtevnejše izdelke, dodatno sušimo v ogrevanem hišnem prostoru. Včasih pa so les poleti sušili tik pod strešniki na neizoliranih podstrešjih.

Trenutno se pri Hiši Mandrova nahaja 5 ogromnih kupov lesa, ki čaka na nadaljnje gradbene podvige in nate, da se nam pridružiš na eni od delavnic, na kateri boš izvedel čisto vse, kar potrebuješ, da boš razumel les in ga boš lahko uspešno obdeloval. 

Ker bo število mest omejeno, se vpiši na novičnik in bodi obveščen prvi!

Pa vse lepo do naslednjič!

Eva in Aljaž