Kaj je megalomanska skromnost in kako lahko z njo odkriješ naravno intuicijo?

Življenje v mestu in predmestju naju je nedvomno začasno oropalo možnosti, da bi bila bolj v stiku s samim seboj in poslušala svoj notranji jaz. Vedela sva, da mora obstajati drugačen način življenja, in od takrat, odkar sva se preselila na podeželje, je vsaka najmanjša stvar postala izziv, ki prinese novo spoznanje, znanje in izkušnje. 

Morda je temu tako zato, ker sva svojo “podeželsko avanturo” pričela čisto od začetka: na zemljišču je bila le hiša, stara in v slabem stanju, in nekaj kosmatih smrek. Tako sva bila primorana ugotoviti, kaj zares želiva, in svoje želje prilagoditi skromnim finančnim sposobnostim.

“To je rodilo idejo o doktrini megalomanske skromnosti — načinu razmišljanja, s katerim lahko posameznik premika gore, če se je pripravljen učiti novih veščin, uporabiti tisto, kar mu je na voljo na lokaciji, in šele kot zadnjo izkoristiti možnost, da kupi že ustvarjene rešitve.”

Večkrat sva se morala vprašati, katere izmed želja so res najine in katere so posledica zunanjih vplivov, kot so internet in množični mediji. In ko sva spoznala, kako malo pravzaprav veva o svojih potrebah in željah, sva se morala zateči k intuiciji.

Sorodna izkušnja se je pojavila tudi pri vzgoji živali, s katero sva tudi pričela prvič in iz nič. Na začetku nisva imela ničesar, nobene infrastrukture, ne za za vzgojo rastlin in ne za živali. Prvi kokošnjak, ki sva ga izdelala, je bil narejen na podlagi vnaprej zamišljenega premikajočega se kokošnjaka. Bil je dobro narejen, a ni izpolnil pričakovanj, saj sva šele z opazovanjem kokoši pričela ugotavljati, na kakšen način so kokoške vpete v domače okolje. 

Globoko v naju sta vzniknili močna intuicija in prisotnost v trenutku opazovanja in zdaj. Pa ne na način, da bi se nama razodele kakšne globlje resnice, temveč preprosta intuicija posameznika, ki želi, da bi sodeloval z živalmi in naravnimi procesi tako, da zase in za vsa ostala bitja obogati okolje. 

Nam kot posameznikom in skupnosti je dana možnost, da zasledujemo ta megalomansko skromni cilj intuicije, zato ker smo sposobni kompleksnega načrtovanja. In to možnost se splača izkoristiti v največji meri!

Magični kokošji svet

Intuitivno sva se najprej potopila v kokošji svet, in tako na povsem nov način pričela razumeti kokošje obnašanje. 

“Začela sva gledati z njihovega zornega kota in ne najinega. Prvotna oblika kokošnjaka ni omogočala sodelovanja s kokošmi, pač pa jih je silila v najino človeško idejo o urejenosti in redu, ki ni upoštevala njihove ekološke niše.”

Ko sva opazovala, kaj vse kokoši počnejo s kupom stare trave, na katerega so naletele mimogrede, ko sva jih nekajkrat spustila na vsakodnevno “prosto pašo”, je vse počasi pričelo pridobivati smisel. Ugotovila sva, v kateri aktivnosti najbolj uživajo (razbrskavajo material, ga preobračajo, v njem iščejo žužke in stara semena) in hkrati postanejo najbolj produktivne. Tako zase kot za naju.

Takoj po tem sva začela razmišljati o kompostnem kupu in vanj natresla nekaj dodatnega zrnja ter ostanke kosila. Tako se je začela vzajemna zgodba kompostiranja, pri katerem kokoši dobivajo hrano in živijo na način, za katerega so prilagojene. S celodnevnim razbrskavanjem s kompostom zastrtih tal in kupov organskega materiala. Tako niso zreducirane samo na funkcijo nesnic jajc, pač pa opravljajo pomembno delo — opravijo del mešanja komposta.

Na srečo nama je najina intuicija narekovala, da sva začela s kokošmi ravnati tako, da bi jim omogočila življenje, na kakršno so telesno prilagojene. In razvil se je komplementaren sistem medsebojnega sodelovanja in sobivanja. Svojim živalim sva omogočila, da z vsemi svojimi potenciali sodelujejo v ekosistemu.

A kaj nam to pove o nas kot ljudeh?

“Vsak človek, ki je v svoje okolje naselil domačo žival, je prevzel odgovornost za njen jutri, njeno jutrišnjo hrano in današnje zatočišče. To pa zato, ker je žival (za razliko od človeka, ki je strateški načrtovalec) intuitivno povsem prisotna v tem trenutku.”

Osvobojena je načrtovanja jutrišnjega obroka in današnjega zatočišča, zato je odgovornost za žival postavljena pred človekovo “neomejeno” svobodo. S tem premislekom lahko vsak človek prizna, da so živali in okolje pomembnejši od njega samega. In to je nekaj izjemno lepega, saj je to premik k megalomanski skromnosti.

“Na žalost pa je sodobni svetovni nazor mnogo ljudi pripeljal do točke, da v ospredje postavljajo le človeka in njegov individualizem. To nas je zasvojilo in nam dalo občutek, da smo najpomembnejši in najmočnejši na zemeljskem površju samo zato, ker lahko svoje ideje uveljavimo z močjo strojev ter zemeljsko površje v celoti spremenimo.”

In zato še vedno nismo pripravljeni prevzeti odgovornosti za okolje ter pričeti razmišljati o tem, kako bi si lahko pridelali svojo hrano na način, ki zares bogati okolje (z vključevanjem in sodelovanjem z živalmi).

Ko sva pričela s skrbjo za živali, so bile njihove potrebe takoj na prvem mestu. Daleč pred najinimi željami. In tako sva pričela postajati mnogo več kot samo samosvoja posameznika.

Krogotok snovi se je popolno zaključil. Okolje, narava, živali, midva, podnebje, vse se je pričelo povezovati v celoto, ki živi in diha skupaj. Brez predsodkov, brez skritih namer, brez preračunljivosti in s polno medsebojnega spoštovanja.

Najina intuicija naju vodi pri oblikovanju sobivanja z živalmi in rastlinami tako, da posnemava naravne procese in delovanje naravnih ekosistemov. S tem doseževa, da obogativa svoj prostor ter hkrati pridelava hrano zase in za ostala živa bitja. 

Midva temu rečeva megalomanska skromnost človeka — biti prisoten v trenutku in s pomočjo intuicije ugotoviti nove rešitve ter načine za regeneracijo osiromašenega človeškega okolja. Za bolj zeleno prihodnost in tesnejši stik z okoljem.

Pa vse lepo,

Eva in Aljaž