Kako je živeti v odročnem kraju?

Si kdaj čutil nemir ali nelagodje, ko si se znašel v odročnem, odmaknjenem in samemu sebi prepuščenem kraju? Ti je bilo nelagodno, ko si izgubil občutek nadzora, ko si izgubil zadnjo črtico signala na telefonu?

Najinim obiskovalcem, ki krenejo iz Ljubljane, morava posebej povedati, da se bodo od svoje 60 km dolge poti kar 50 km vozili skozi gozd in vsak ovinek bo bolj odmaknjen, malo bolj odročen. Pogosto vidiva, kako z olajšanjem se ljudje zatečejo v našo malo skupinico hiš in se takoj počutijo domače. Nekaj časa traja, da se opogumijo raziskovati okolico. 

Tudi z nama je bilo tako. 

“Čutila sva privzgojen občutek po dostopnosti, povezanosti in udobnosti, ki nama je dolgo preprečeval, da bi se bolj sprostila in raziskala okolico, v kateri kraljujejo medvedi, volkovi, gozd in skalovje. Kmalu sva ugotovila, da so skrbi odveč. Odročnost je postala prednost, ki nama omogoča stik s samim sabo in naravo.”

Ko premišljuješ, da je prva večja bolnišnica zelo oddaljena, da je prvi avtoservis daleč, da je prva majhna trgovina 15 km stran, si ustvariš mnogo preprek, ki te omejujejo pri tvojem osebnostnem razvoju.  Udobnost postane glavna prepreka pri raziskovanju svojih sposobnosti, saj ljudje pogosto niso več pripravljeni ničesar “tvegati” in se odločajo samo za varne poti, varne odločitve in varne destinacije. Ampak to ne prinaša osebnostnega napredka.

Šele ko se izpostavimo novemu in odmaknjenemu, se lahko razvije primarna intuicija za lastno pozicijo v svetu. Premišljevanje povzroča skrbi, medtem ko je intuicija naravni občutek, povezan z razpoloženji in resničnim svetom okrog nas. 

“Zadnjič me je nekdo vprašal, ali so kakšne prepreke za bivanje v odročnem kraju”, pravi Eva, “pa se zaradi vseh dobrih stvari, ki jih prinaša takšno življenje, nisem mogla spomniti na čisti začetek. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se spomnila. Smešno, kako ljudje potisnemo ob stran hude spomine ali utrudljive izzive iz preteklosti. Ostane nam le tisto, česar se je res vredno spominjati.” 

In nato nadaljuje: “Spomnim se prvih treh dni, ki sem jih preživela v, takrat še stari, hiši. Ko se je znočilo in ko sva se trudoma spravila v posteljo, utrujena od vsega, kar sva tisti dan počela, se je v moje misli prikradla tesnobna misel z opominom, kje sem. Narekovala mi je,  naj se dobro vprašam, ali vem, kje sem, in kaj bom storila, če se mi sedaj kaj zgodi.

Zagnano nadaljuje: ”V mestu sem imela na izbiro marsikatero možnost in s tem tudi marsikateri izgovor, da teh možnosti nisem jemala drugače kot samoumevnih. Tako je ta tesnobna misel, po domače strah, nekaj dni čepela v meni, dokler nisem z izkušnjami bivanja v tem prečudovitem okolju tovrstna vprašanja preprosto preživela in se začela ukvarjati s samim izkustvenim bivanjem v naravnem okolju.” 

S polno upanja v glasu nadaljuje: “Točno ta udobnost, to predpostavljanje, da moram imeti vedno vse na voljo, da je vse samoumevno, je bilo nasprotje, ki je povabilo takšne negativne misli v mojo glavo. Tega si ne dopuščam več in ne dovolim, da bi me lastno nepoznavanje bremenilo do te mere, da bi se zaradi tega počutila slabo.” 

Za trenutek pomisli in odgovori: “In nato sem se vprašala tudi, ali res vedno in vsak trenutek potrebujem neko zunanjo stimulacijo, ki mi neprestano govori, kaj in koliko nečesa potrebujem, da se počutim ujeta v lastna prepričanja o tem, da to res potrebujem.”

Hiti razlagati: “ Trenutno življenje v odročnejšem kraju namreč le poveča moč samega življenja. Vem, da moram bolj skrbeti za svoje zdravje, varnost, produktivnost in predvsem dobro voljo, da opravim marsikatere stvari, ki so tako samoumevne v sodobnem življenju. Bolj se moram potruditi, da preventivno in premišljeno bivam in si tako vsak dan pričaram še tako banalno krasen trenutek za marsikoga, a meni v tistem trenutku pomeni največ. Kaj sploh je tisto, kar dela naše bivanje tako osmišljeno? To je večna tema, vem. A del tega je predvsem to, da lahko uravnavamo svoje delovanje v naravnem okolju, v sožitju, v součenju, v spoštovanju, da nas narava in živali nikoli ne bodo pustile na cedilu. In to je varnost, ki ti ga odročnost ponudi. To, da pričneš spoštovati medsebojno vzajemnost sebe, živali in narave. Da je krožnost dejanj lahko le dobra stvar in nikoli slaba.”

“Torej, zakaj sva ponotranjila odročnost in jo sprejela kot izziv? Zato, ker naju je naredilo boljša človeka. Ker sva se zavedla vseh sposobnosti in razmišljanj, ki se jih drugače najbrž nikoli ne bi. Ker sva začela razmišljati trezneje, odmaknjeno od pretirane potrošnje in kupovanja sreče.”

Odročnost je postala prednost zato, ker sva se naučila ogromno o preteklosti, ko so si morali ljudje znati sami izdelati skoraj vse, kar so potrebovali za življenje. Sama sva se s tem povsem povezala, zato se poskušava naučiti številnih starih tehnik, ki so ljudem omogočila življenje. Vsako leto razvijava in dograjujeva načela sonaravnega gospodarjenja in regenerativnega kmetijstva ter se marsikaj novega naučiva čisto vsako sezono. Nikoli se ne nehaš učiti, kadar opazuješ naravo in njene zakonitosti.

Odročnost je postala prednost zato, ker sva se naučila intuitivnega ravnanja, primarnega stika z okolico in zaznavanja okolice na podlagi osnovnih človeških čutov. In prav to je osvobodilo najin um vseh premišljevanj, ki se v iskanju svojega mesta v svetu izkažejo za odvečna.

Verjameva, da v marsikaterem posamezniku biva misel, ki ga drži stran od uresničevanja ciljev, ki se zdijo oddaljeni in nepoznani. A treba je zaupati vase bolj, kot mislimo, da bi morali. Nihče drug nam ne bo mogel povedati, kako sposobni smo, kot lahko to spoznamo le sami in takrat postanemo nepremagljivi. V vsakem izmed nas se skriva ključ za uspeh, le najti moramo prava vrata.

V prihodnosti si želiva več stikov, več delitev izkušenj, več premagovanj ovir in podajanja znanja, zato v toplejših mesecih načrtujeva tudi delavnice, na katerih si bomo lahko delili zgodbe, izkušnje, znanja in predvsem medsebojno pomoč, ki jo danes vsi prav gotovo potrebujemo.

Da bi ostal v stiku z nama, se prijavi na najine novice, sledi najini strani na Facebooku in profilu Instagram.

Vsako nedeljo objavljava tudi vlog, ki si ga lahko ogledaš na najinem kanalu YouTube .

Hvala za vso pozornost in podporo, brez tebe tega ne bi bilo mogoče v tako lepem obsegu tudi izpeljati.

Vse lepo, in še,

Eva in Aljaž