Ideja o tem, da čim več stvari izdelava sama, naju je izjemno privlačila

Vas Novi Kot je leta 2019 postala najin novi dom. O tem, kako se je zgodila naivna ljubezen na prvi pogled, sva že pisala v prejšnji objavi. Poleg te ljubezni naju je pritegnil značilen razpršen poselitveni vzorec osamelih domačij, ki je povsem drugačen od sosednjih Dolenjske, Notranjske in hrvaškega Gorskega kotarja. 

Ko sva prvič prišla v Novi Kot, sva doživela občutek norveške planote”: visoka kraška planota, porasla z ostro travo in gostimi temnimi smrekami, med njimi pa domačije (tiste, ki so še ohranile tradicionalno arhitekturo) s strmimi strehami, na polpritličnih podstavkih. 

” Vse je govorilo zgodbo o res edinstvenem kraju. In prvi stik je bil tisti, ki naju je zavezal k raziskovanju tradicije, običajev in dediščine kraja, da bi našla nekaj, česar prej nisva bila deležna: povezanost z lokalnim okoljem. “

To povezanost sva uspela vzgojiti na poseben način: V starih predmetih in orodju, ki so nama jih podarili sovaščani, sva prepoznala pozabljeno zgodbo samozadostnosti prebivalcev vasi v preteklosti. Zaradi odročnosti in manjše prisotnosti tovarniško izdelanih produktov so morali predniki znati izdelati skoraj vse. Od metle, preprostega orodja do hiš in poslopij. 

Oživljanje in uporaba starih predmetov sta naju tako še bolj povezala z domačini. Srečo imava, da nama sovaščani radi delijo zgodbe o življenju v vasi nekoč in svojih prednikih. Preko teh pogovorov sva pognala nove močne korenine in pridobila veliko motivacijo za nadaljnje delo.

” Ideja o tem, da čim več stvari izdelava sama, naju je izjemno privlačila. Tako sva se odločila, da bova raziskala in se naučila karseda veliko o iznajdljivosti naših prednikov in starih znanjih. “

A tukaj se najina radovednost in iznajdljivost nista končali. Ni nama bilo dovolj le oživljanje starih znanj, saj se zavedava, da živimo v svetu, prenasičenem z materialnimi dobrinami, ki se prepogosto neupravičeno zamenjujejo z novimi, stare pa odvažamo na smetišča.  Tako se je rodila ideja, da stara znanja združujeva s ponovno uporabo in reciklažo podarjenih stvari ter predmetov iz druge roke. 

Pričela je nastajati najina lastna, trajnostna arhitektura, ki združuje na videz nezdružljivo in najboljše iz obeh svetov: ročno obdelavo naravnih materialov, ki so nama na voljo na lokaciji, in ponovno uporabo. Tako je na primer začela nastajati ideja za nov rastlinjak, sestavljen iz ročno tesanih tramov in rabljenih oken. 

V bližnji prihodnosti bova v duhu preteklosti oživila še druge tehnike ročne obdelave lesa in stavbne gradnje.To sta na primer skodlarstvo in skeletna gradnja lesenih masivnih sten z apnenimi ometi

” Vse omenjene tehnike imajo vrednost v sodobnem svetu, saj omogočajo, da na kraju samem iznajdljivo uporabimo, kar imamo na voljo, kot so to počeli naši predniki. S tem dosežemo tudi to, da skrajšamo t.i. dobavne poti ter živimo bolj ekološko in trajno aktivnost, ki je v stiku z lokalnim okoljem. “

Vabiva te, da se nama pridružiš na najinem raziskovanju dediščine, na kateri raziskujeva možnosti za sodobno in ekološko bivanje. Najina pot raziskovanja se ne bo nikoli končala, saj naju vsak podvig nauči nekaj novega o gradnji, lesu, gojenju rastlin in živali, kar z veseljem uporabiva v prihodnje, zato tudi z največjim veseljem priznava slabosti in napake, ki jih dojemava kot izkušnje, ter jih tako izkoristiva kot priložnost za učenje in napredek.

Pred kratkim sva oblikovala tudi elektronski novičnik, ki ga najdeš zgoraj desno od objave. Z njegovo pomočjo te bova enkrat mesečno obveščala o najinih svežih vsebinah. Prijavi se!

Imava tudi Facebook stran in profil Instagram, kjer nama lahko slediš in vsebino deliš naprej.

Vsake delitve bova zelo vesela!

Do naslednjič pa vse dobro in še lepše,

Eva in Aljaž