Kako nama je uspelo, da so kokoši postale srečne pomočnice pri predelavi odpadkov?

Pred letom dni sva od najine drage kolegice Nevenke prejela v dar kokoši: štiri rjave nesnice in pet cvergeljčkov (male dvoriščne kokoši). Že na začetku sva si želela, da bi jim zagotovila kar se da kakovostno in srečno življenje.

” Tako sva poskusila s premičnim kurnikom, ki sva ga vsak dan premikala po travniku. Kokoši so bile sicer zadovoljne s travo, a sva vse bolj opažala, da moderna ideja premičnega kurnika v bistvu ne ustreza ekološki niši, ki jo zapolnjujejo kokoši. Te so se razvile iz gozdnih talnih ptic, ki razbrskavajo odpadke na gozdnih tleh, ko iščejo hrano, niso pa “pašne” živali za travnike. “

Ker sva človeka, ki rada priznava napake, sva že po dobrem mesecu opustila premikanje kokoši in se lotila izdelave novega kurnika. Tokrat sva naredila nepremičen izpust, v katerega sva pričela odmetavati prav vse organske odpadke: listje, travni odkos, žaganje, oblanje, ostanke hrane, ostanke iz vrta … skratka vse. 

V nov kurnik sva namestila rjave nesnice in križance kokoši, tri čistokrvne male dvoriščne kokoši pa so bile proste zunaj in so večji del poletja prespale kar na visokih drevesnih vejah.

” Treba je poudariti, da ima neokrnjeno okolje tudi svoje pasti, ki jih je treba dobro upoštevati. Ker živiva v resnični naravi, kjer je naravna prehranska veriga zelo aktivna, sva morala biti pri vsakem načrtovanju izjemno previdna. Vsak kurnik je moral biti dobro zavarovan, saj je v našem okolju ogromno ujed in plenilcev, ki bi najine ljube kokoši takoj odnesle. “

Izjema so male dvoriščne kokoši, saj znajo krasno leteti in so veliko bolj “prisotne” v okolici. Lahko bi rekli, da so bolj podobne ptičem kot kokošim, zatorej sva te imela spuščene kar celo poletje okoli dvorišča.

Kokoši v kurniku so takoj ob naselitvi pričele razbrskavati kupe odpadkov, kar so počele od jutra do večera, vsak dan, vsako uro dneva. Postale so najbolj pridne negovalke komposta, ki je pričel nastajati.

” Enkrat na teden se jim je za 5 minut pridružil še eden od naju in preobrnil kompost. Takrat pride na plano najboljša hrana za kokoši: sveži kalčki, ki so vzklili v toploti komposta iz raztresenih semen in semen, prisotnih v rastlinah. Veselje ob tedenskem prekopavanju je zato izjemno. “

Kokošji iztrebki so izjemno bogati s hranili, kar povzroči, da se zelo hitro kompostirajo. Poleg tega se nama zdi, da vsebujejo bakterije, ki pospešujejo proces kompostiranja. Do sedaj sva pridelala že kar nekaj odličnega komposta in prav neverjetno je, da ob tem nikoli ni nastal smrad, značilen za kokoši, ali slab kompost. To pa zato, ker skrbiva, da v kompost dodajava suhe rjave (ogljične) materiale, ki uravnotežijo dušik

” Že kmalu po začetku kompostiranja s pomočjo kokoši sva razvila posebno občutljivost na vonj. Glede na vonj že natančno veva, ali je potrebno dodajanje rjavih materialov in mešanje. Kompost namreč smrdi zato, ker se zaradi preveč prisotnega dušika ali pa premalo kisika v kompostnem kupu tvori amoniak. To zlahka rešimo, tako da dodamo več listja, žaganja, suhe trave ali podobnih ogljičnih materialov. “

Na drugi strani pa kompost, ki ne razpada ali ni vroč, spodbudimo k razpadanju tako, da ga rahlo omočimo in dodamo dušične (zelene) materiale: svežo travo, sveže liste, ostanke hrane in podobno. 

Na letošnjo jesen sva sistem predelave odpadkov v kompost še nadgradila: kokoši sva prestavila v nov rastlinjak in pričela s kompostiranjem. Že po dobrem mesecu dni se je na celotnih 8 kvadratnih metrih rastlinjaka nabralo 30 + cm odpadkov. Enkrat na teden se eden od naju “zmiga” in ves odpadek z vilami zmeče na kup, kokoši pa poskrbijo, da kup izravnajo že do naslednjega dne, saj brskajo za kalčki, žuželkami in ostanki hrane.

” Zaradi pravega razmerja hranil (ki ga zlahka doseže vsak) se je kompost na dnu rastlinjaka zelo ogrel, temperatura 20 cm pod površjem pa je med 40 in 50 stopinjami Celzija. Zgodilo se je nekaj neverjetnega: kompost je pričel ogrevati rastlinjak. “

Najine kokoši so srečne, saj so lahko najbolj, kar se da kure, in to vsak dan od zore do mraka. Cel dan so na kupu komposta, po katerem brskajo. Korist imajo tako lahko kokoši, midva in vrt. 

Kokoš je zares neverjetna žival: je svobodna, kljub temu da je zaprta. Kokoš vendar ne razmišlja o konceptu “ograje”, pač pa lahko svoje potrebe zadovolji že samo s prekopavanjem in iskanjem hrane na relativno majhnem prostoru. Kokoš prav tako ne razume, da je ograja tam zato, da jo ne odnese lisica ali kragulj … in, da ograja ni tam zato, ker bi se mi bali, da bo kam ušla. Dokler ima dovolj hrane in “dela”, se ne bo premaknila nikamor in bo vsakič prišla spat na isto ”lojtro”.

Te zanima več? Sledi nama tako, da desno od objave vneseš svoj e-naslov.

Imava tudi Facebook stran in profil Instagram, na katerem objavljava dnevne misli in spomine, ki naju povezujejo z bivanjem v Novem Kotu.

Zelo vesela bova tudi vsakega komentarja in delitve!

Z najlepšimi pozdravi,

Eva in Aljaž